|
Gina -> RE: očitno bo še pri nas šlo vse... (7.7.2006 14:46:43)
|
Se strinjam s Ferbcem in tudi s pikcem0. Jaz pa mislim, da je takih in podobnih situacij po družinah mnooooogo. Preveč. Zakaj? Družba se razvija. Ženske nismo več zadovoljne s tem, da moški gre v službo in potem zavije na pivo s frendi, me bi pa pokorno pucale in skrbele za otroke. Ni nam to več ok. Moškim pa tudi ni ok, da bi prevzeli več kot so jih učili - nekaterim. Jaz poznam v osnovi dva tipa moških: take, ki ne naredijo kaj dosti doma (toliko, kot jim je tisti hip ljubo, v bistvu), pa tudi težijo ne prav nič in pa take, ki doma veliko pomagajo, pa zraven težijo ženi, če ni vse tipi top. Malo karikiram, seveda. V resnici je logično, da je tako, a ne, ker je delo doma njihova vrednota ali pa ni.
Potem je pri mladih družinah vseh prisotno dejstvo, da imajo majhne otroke, ki s seboj prinesejo ogrooomno dela. Tam kjer je ženski v užitek pucati in skrbeti za otroke ure in ure sami, pa kuhati, ni nikjer problema. Moški pač še vedno dooolgo dela in doma malo pomaga in so vsi srečni ali pa celo normalno dela v službi, malo več pomaga doma in so še bolj vsi srečni. Celo hobi si lahko v miru privošči. Tam kjer pa ženski ni vrednota ure in ure biti zaprta samo z otroško družbo, pa kjer ji ni fora cele dneve pucat, pa nastane velikokrat problem, sploh če moški še ni usvojil pojma "pomoč pri delu". Psiha naredi svoje in ženska je še bolj utrujena, kot bi bilo že itak za pričakovat. Moški se posledično začne počutit zanemarjenega z njene strani, čuti vedno večje pritiske in posledično ne dela več, ampak manj, + ugotavlja (neupravičeno), kako je njegova ženska zanič.
Jaz sicer menim, da je po zakonu povprečja skoraj nemogoče, da bi on naredil polovico vsega dela, ki ga ima vaša družina, zatorej menim, da te čustveno izsiljuje, ter da je neodgovoren. Najlažje je prevaliti krivdo na ženo, ki je preobremenjena in potem trditi, da je ona kriva, ker se ne potrudi dovolj. To se meni zdi živa svinjarija, da ti kaj takega reče. On rabi strokovno pomoč. Najlažje je zbežat od odgovornosti in on to zdaj dela. Ker ima preveč dela (vsak človek, ki ima majhne otroke ima toliko dela - celo veliko več ob večih otrocih, pa odgovorni to prevzamejo, slabiči pa zbežijo ali ignorirajo ženo, pa jo obdolžujejo, da je lena), bo ušel, zapustil familijo, odljubil se, si našel ljubico ali kaj vem kaj, samo da ne bo v tem "zosu", ki se mu reče familija z majhnimi otroki .
Je pa po drugi strani res, da imamo ljudje različne vrednote. Moja vrednota je tudi crkljanje in od mojega tudi. Daaaaleč pred vsemi drugimi vrednotami. Skupna vrednota. Če imata vidva s tvojim čisto različne vrednote, potem morata najprej čisto razumsko ugotovit, kaj sploh je vajina vrednota (pohvala, slava, denar, crkljanje, čas ki ga preživita skupaj, seks, materialna varnost....). Vsak ki ne dobiva tistega, kar mu naaajveč pomeni, se slej ko prej odljubi. Če pa veš, kaj tisto, kar mu največ pomeni je, potem pa mu to lahko tudi daješ. Čisto zavestno se potrudiš, da tisto dobi. Samo morata biti oba za to.
Še prej pa morata pogruntat, ali se imata sploh še rada. Če se še ljubita, potem obstaja možnost, da se bosta imela še fajn, če pa eden od vaju ne čuti nič, potem pa jaz mislim, da ni rešitve. Vsekakor pa očitno še ni čas, da bi šla vidva narazen, ker tebi še ni izbilo dna. Ti ga imaš zelo očitno še rada in očitno ti še vedno daje nekaj, kar tebi zelo veliko pomeni. Pa nič narobe ni s tem. No, vsaj meni se tako zdi.
|
|
|
|