Anonimen
|
Aja, pa še nekaj za anonimno, tisto, ki se pizdi. Jaz nimam nobenih pripomb na strokovnost, ker o tem itak nimam pojma, pa tudi narobe ni bilo s tega vidika čisto nič. Imam pa jih na odnos. Meni npr. ni nihče povedal, da prva svečka za mehčanje materničnega vratu pri prvorodnicah po navadi ne prime in da je čez ne vem koliko ur treba dati drugo, da ta pa potem prime (to sem zdajle izvedela iz Cipresinega pisanja, ki pa je isto bila v Kranju, in so ji očitno povedali). Sploh pojma nisem imela o teh svečkah, oni so se samo nekaj med seboj pogovarjali, una sestra možača se je norca delala v pogovoru s svojimi sodelavkami v zvezi z dvema prvorodnicama z vstavljenim gelom, ki sva takrat ležali v porodni. Pa tista pripomba zdravnika, ko sem že vsa prestraševa ležala tam 48 ur v porodni. Take stvari ti totalno zbijejo moralo. Ko že itak poslušaš strašne krike mamic, ki rojevajo okoli tebe, in si misliš, če je pri njih tako grozno, ko jim babice prigovarjajo, kako fino jim gre, kako bo šele pri tebi, ko očitno ne gre vse po planih. Zate se pa nihče ne zmeni, nikogar ni, ki bi ti povedal, tako je, sedaj bomo naredili to in to, počakali toliko in toliko časa, potem sledi to in bo šlo, če ne, pa itak vemo, kako bo šlo naprej. Vse obvladamo, vi kar mirni bodite in nam zaupajte, ni nič nenavadnega z vami. Vse bo v redu. Kaj takega, tega je pred 4 leti in pol manjkalo. Upam, da je to sedaj bolje. Sicer pa če rodiš normalno, v parih urah, potem res niti tega ni treba. Pač rodiš, kot že milijon ostalih pred teboj in za teboj. Jaz sem šla npr. vsa vesela rodit, polna adrenalina, prav srečna sem bila, kot pred kakšno avanturo. In to že po klistiranju, ko sem se sprehajala pred porodno sobo po hodniku gor in dol. Samo kaj, ko pozneje ni šlo vse kot običajno.
|