|
Anonimen -> čas se izteka, žalost povečuje:( (6.7.2006 16:03:36)
|
Iz dneva v dan sem bolj žalostna in bojim se, da se bo to sprevrglo v pravo depresijo.
Od sredine nosečnosti sem zaradi težav doma, imam predpisano strogo mirovanje. Prijateljice še ne razmišljajo o otrocih, zato jih ni na spregled, čeprav jim večkrat napišem mail, sms, jih pokličem. S sorodniki smo že tako bolj raztreščeni naokoli, tako da o njih tudi ni ne duha ne sluha.
PDP imam konec tega meseca, že ves čas mi grozi prezgodnji porod, tako da samo čakam, kdaj bo.
Sorodnikov in prijateljev v resnici ne pogrešam toliko kot mojega moža. Čisto nič nisva skupaj, predvsem zaradi njegove službe. Dela vsak dan od 6ih do 17ih, 18ih, potem pride ves utrujen domov. Mogoče skupaj popijeva kakšno kavo, potem pa on nadaljuje. Jaz zvečer pred televizijo zaspim, on pa še vedno dela za službo. Zadnje dva meseca je moral biti v službi tudi čez vikende in tudi njemu gre skoraj na jok, ker ne more biti nič z mano in ker ga tudi domov neprestano kličejo. (Ko bi imel zaradi tega vsaj bajno plačo, kje pa, vsak dan naju skrbi, kako bo z denarjem).
Pogosto se zmeniva, da greva na kakšen opravek za dojenčka, pa mora vedno odpovedati. Urejeno nimava še čisto nič, nimava posteljice, previjalne, oblekic, nič. Vsak plan se iz minute v minuto spremeni in na koncu propade. Tudi rodit ne bo šel z mano, to zaradi njegovih težav veva že od začetka.
Tako ga pogrešam, pa sploh ne vem, kaj naj naredim. Najraje bi šla v službo in ga ugrabila, da bi mu lahko končno poklonila tistih nekaj trenutkov nežnosti in intime v dvoje. Ko sva tiste pol ure na dan v miru sama, mi mož govori o službenih problemih in se ne more sprostiti.
Otroka se oba veseliva in veva, da nama bo postavil življenje na glavo.
Zanima me, ali je še pri kateri tako ali sem edina.
Berem, kako večina z možovi pripravlja stvari, kako skupaj hodte na sprehode,...pri nas pa za vse to vsak dan zmanjka časa. Potem berem porodne zgodbe, kako so vas peljali, bili zraven, vas tolažili, pomagali. Jaz pa nimam nič od tega, čeprav moža prav zdaj tako zelo potrebujem. Trga se mu srce, da mi ne more biti v oporo, potem jaz njega tolažim, pa on mene...ampak izhoda iz tega pa ne vidiva.
|
|
|
|