|
jupiter -> RE: ziveti pri starsih (3.7.2006 23:01:05)
|
Jaz se tudi strinjam z zgornjim postom, ker vem iz lastnih izkušenj, da je lažje postaviti meje otroku kot eni samozavestni babici! Pa da ne bo pomote, živimo sami, pa se hoče še vedno toliko vtikat v vse, da si ne predstavljam kaj bi blo, če bi živeli skupaj. Pri prvem mulcu sem bla tud jaz še mlada in neizkušena, ona pa super turbo babica, ki je obvladala vse vključno z reeeeeeeeeeeeeees prekomernim razvajanjem pri stvareh, kjer je s tem resnično naredila več škode kot koristi. Danes mali pri desetih že vpije, da se bo preselil k njej, če bo moral vsak dan sobo pospravlat, če bo moral jest za mizo ne na kavču, če mu ne bom kupla tega in onega.......
Ve očitno res niste sprobale, kako to zgleda. Meni je kristalno jasno, kako se dotična počuti, in če pravite, da je depresivna, potem je depresivna zaradi stvari same. Tam bi morala jit babica k zdravniku, pa še našo lahko pokliče.
Jaz sem bla ravno tako večkrat ful žalostna, ker sem imela enostavno stalno nek manjvrednostni občutek v primerjavi z njo, pa še povrh vsega mi je vtikala nos v popolnoma vse. Vsak dan so mi po glavi hodile misli, da nisem dobra mama. In seveda tudi mulci čutijo, če nisi psihično čist taprava in slej ko prej jih lahko v takšnem trenutku ena zavzeta babica z prekomernim razvajenjem na hitro obrne proti tebi. Jaz sem našo dokaj kmalu postavila na njeno mesto (me grdo gleda še danes), si ne predstavljam kaj bi blo, če je nebi.
Na tvojem mestu bi se v primeru, da je dovolj razumna oseba pogovorila z njo in ji povedala kaj ti je prav in kaj ne, če pa sporazum ni možen, bi si pač intenzivno začela iskat stanovanje. Saj čuvala ga bo lahko še vedno, če boš rabila.
|
|
|
|