|
Lana25 -> RE: SE SAMO EN MESEC DO PORODA, PA... (3.7.2006 11:55:25)
|
Pa kaj je s temi tipi? Kaj se resno ne morejo vsaj malo dati v kožo noseče ženske pa ji nuditi neko razumevanje in pomoč. Pa saj vem, da nas ne morejo razumet, pa da so tudi oni samo ljudje, sam kaj je resno tako težko tistih nekaj mesecev biti malo bolj uvideven, pa če že ne morjo biti takrat malo pozornejši do svojih dragih, bi pa vsaj lahko odprli oči in se odpovedali tej strežbi od spredaj pa od zadaj, pa vsaj za svojo rit tisti čas sami poskrbeli. Ampak ne, se mi zdi, da ko je ženska noseča, da moški tega sploh ne opazijo, najbrž zaradi strahu pred spremembami tega sploh nočejo opaziti. In zato nočejo pomagati, zato ga še naprej veselo žurajo s kolegi, se mogoče še kdaj malo zaderejo, pa očitajo, če kaj ni opravljeno, zahtevajo pozornost zase, namesto da bi jo tisti čas malo več dajali, ker če bi to storili, bi priznali sami sebi, da več ni isto kot je bilo prej, ko sta bila samo še ti in on. Ne vem no, takšno je pač moje mnenje in ne velja za vse moške, da so eni pač navadni strahopetci ali pa totalni sebičneži. Ne vem, je res tako težko pogruntati, da je ženski, kljub temu, da si želi otroka, potrebna od časa do časa tudi njihova opora in pomoč. Je res tako težko razumeti, da če je mamica zadovoljna, da je zadovoljen tudi njihov otrok, ki ga nosi. Mah, me res razjezijo takšne stvari. Čeprav se mi zdi, da tudi me velikokrat ne delamo prav, ker si ustvarimo neka pričakovanja kako bo, ko bo prišel otroček in sanjarimo, potem pa se sanje spremenijo v nočno moro. In vem tudi, da partner ne more brati naših misli in občutkov, še manj pa sanj in pričakovanj, zato pa obstaja pogovor, sam kaj, ko pa se jih večina spet noče pogovarjat.
Pa še dve zgodbici bi ti rada napisala, čeprav ti najbrž ne bosta nič pomagali. Moj kolega s katerim sva skupaj odraščala, tako da lahko rečem, da ga res dobro poznam in je fant na mestu, je bil vedno delaven, razumevajoč, odgovoren, resen, z njim se je vedno dalo pogovorit, pa tudi nasmejat, če si bil slabe volje, se je skupaj s svojo punco odločil za otroka. Na začetku te odločitve je bilo vse lepo in prav, še vedno sta bila to onadva - takšna kot smo ju vsi poznali, vendar ne za dolgo. S tem, ko je bilo vedno več možnosti, da jima bo uspelo naredit malo bitjece, s tem je on vse več časa preživljal s kolegi, v gostilni, vedno bolj so se je mi zdele zanimivejše druge, v glavnem začel se je obnašati kot, da po tem, ko bosta naredila otročka, bo konec njegovega življenja. In, ko sem ga vprašala kaj se z njim dogaja, je priznal, da še ni pripravljeni na otročka, ker ne ve kako bo to. In na mesto, da bi se pogovoril, je raje težavo reševal tako, da se je spremenil. In, če se ne morjo spremenit na boljše, ne vem zakaj potem morjo postat slabši.
Drugi kolegici se je zgodilo enako, pogovorila se je s svojim, če si želi otročka, je rekel, da ja, da si želi ustvariti družinico z njo, čeprav takrat še nista živela skupaj. Vsak bi pomislil na to in tudi kolegica je, da se bo s tem nekaj spremenilo, da se bo skupaj z njo potrudil, da si nekje ustvarita dom, da bodo lahko vendar nekje skupaj funkcionirali kot družina. Pričakovala je preveč. V nosečnosti je sama opremljala njuno spalnico pri njej doma, kuhinjo, nakupovala za dojenčka in mu stregla, ko je prišel na obisk, vse sta počela kot prej, ko sta bila še sama, čeprav je trebušček rasel, le pogovorila se nista kako in kaj. On je povsem ignoriral dejstvo, da je noseča, ona je čakala in pričakovala, da se bo pa z rojstvom malega vse spremenilo na boljše, pa se seveda ni. Še danes pride kadar mu paše in ji ne nudi pomoči pri vzgoji. Si lahko predstavljate koliko solzic je preteklo, ko je bila še noseča, ko je pričakovala od njega vsaj razumevanje, če že ne pomoč, pa ga ni dobila. Na en sam pregled jo je peljal in to je bilo vse. Ne naivno mislit, da bo dojenček kaj spremenil, ker le redko ima to moč. Sami v svoji glavi morejo sprejet dejstvo, da otrok vendar nekaj spremeni, da ne more biti isto še naprej, da je to odgovornost obeh in, da je ta odgovornost in skrb pravzaprav lepa.
Če se le da, se probaj pogovoriti z njim. Vleži se na kavč, ne naredi ničesar in ko bo prišel in te vprašal, če je kaj narobe mu povej, da te je strah, da ne veš kako bo ko bo prišel dojenček, da si za vse sama, da ne veš kako dolgo boš še zmogla tako in da ne vidiš rešitve, ker veš, da se on ne bo spremenil. Prosi ga naj ti sam pove kaj bi on naredil, če bi bil na tvojem mest, če bi odšel ali bi pa sam sebe zgaral do konca.
|
|
|
|