|
Metika -> Konec sanj v 17.tednu (30.6.2006 14:21:32)
|
Vedno misliš, da se to dogaja le drugim. Da se tebi ne more zgoditi. Sploh ko minejo tisti trije kritični meseci. Potem pa ta šok...
V 17. tednu mi je nenadoma sredi noči odtekla voda. Naslednji dan v bolnišnici zdravnica ugotovi, da je ostalo zelo malo plodovnice in da upanja za mojega otročička skoraj ni. Mislila sem, da se mi podira svet. Pustijo me ležati še en dan (bila je nedelja), v ponedeljek pa postane jasno, da se moram odločiti za končanje nosečnosti. Zanimivo, bilo je le 4 dni nazaj, zdi se mi kot cela večnost. Kot bi govorila o nekom drugem, ne o sebi. Razlog: verjetno kakšno vnetje, nič predvidljivega, takega, kar bi lahko preprečili ali karkoli naredili, da se ne bi zgodilo. Igra narave pač. Kako smo majhni in nemočni, ko ne moremo kontrolirati svoje usode!
Stalno mislim na svojo punčko, že pravega malega človečka, s katero ni bilo popolnoma nič narobe, odpovedal je sistem. Rane se počasi celijo, včasih sem že čisto optimistična, drugič me vsaka malenkost spravi v jok, trajalo bo pač še nekaj časa. Na novo moram zastaviti cilje in planirati prihodnost, najbolj me razveseli misel, da se že čez tri mesece lahko lotiva spet in samo upam lahko, da bo vse vredu.
O tem se stalno pogovarjam z mžem, z bližnjimi, ne vem zakaj sem čutila potrebo, da povem tudi poplnim tujcem. Mogoče bi rada slišala, da nisva edina, ki se jima je to zgodila v tej fazi nosečnosti in na tak način.
|
|
|
|