Anonimen
|
Vedno znova se sprašujem, zakaj so starejši ljudje tako črnogledi?
Zakaj je tako težko na svar pogledati pozitivno? Zakaj je potrebno vedno pomisliti na najslabše, kar se ti lahko pripeti?
Najbrž bo odgovor na ta vprašanja njihovo težko življenje, ki je mnoge od njih gdo zaznamovalo ali pa zgolj dejstvo, da ljudje z leti postanejo zagrenjeni in okrog sebe vidijo le slabe stvari. Ne vem. Pa vendar mi ne dajo miru babičine besede izpred parih ur:
Prišla je pogledat kaj počnem in mi prinesla skodelico jagod, pa še šopek gozdnih mi je pomolila pod nos 
Prisrčno ne? Pa smo malo klepetale kako je vroče, pa kako težko prenaša vročino itd. Rekla sem, kako bi blo fino, da bi mela zunaj bazen in bi se zdele vrgla vanj, v isti sapi pa vzkliknila kako noro bo drugo leto, ko bo moj mali  star eno leto in mu bom na travco postavila bazenček, pa se bova namakala in igrala...
Zraven sem navdušeno ploskala in že imela polno glavo načrtov, ko babica reče: veš draga moja, ne smeš se tako veselit nad vsako rečjo, kaj pa veš, kaj bo čez eno leto?! Nikoli ne veš kaj človeka doleti, lahko da mali sploh ne bo preživel poroda, lahko da bo v tem letu umrl, nikoli ne veš. 
Nato mi je, kot že tolikokrat hitela pripovedovat, kako je rodila mrtvo punčko, pa kako je pri obeh porodih imela hudo božjast, pa da se lahko to zgodi tudi meni, zato naj ne bom vedno tako vesela...
Ne vem, jaz kljub takim izkušnjam ne bi želela na tak način opozarjat nikogar. Še manj pa tako črnogledo opozarjati svoje vnukinje skozi celo nosečnost.
Še dobro da mam dva ušesa in da si jih tako rada čistim  . Gre vse pol čez eno uho not, čez drugo pa ven, če se pa slučajno kaj zatakne, pa hitro komu zaupam dogodek, pa se "čepek odmaši".
Evo tko kt zdaj
|
Natisni
To ti je rekla? 
.
