Gina
|
Joj, David, ne moreš si kaj, da ne bi dobil pikic ob omembi kakšnega "tepeža". Obsodbe so huda reč, a ne. A veš, da vedno obsojamo tisto, česar pri sebi ne sprejmemo. Ti očitno ne sprejmeš nasilneža v sebi. No, saj ga tudi jaz ne, ampak to je moj problem, ki me bo srečeval, dokler ne bom sprejela sebe kot take. Ti imaš pa zelo podoben primer. Ko ozavestiš, si na dobri poti, da greš napredku naproti. A sem preveč naporno napisala? Drugače pa ok, če se greva že razpravo, res sem napisala, da ne poznam celega ozadja. In ker vselej hočeš analizo, ok, pa naj bo. Če bi mama otroka udarila zaradi ocene, potem bi to ne bil razlog, ki bi se meni zdel razumljiv za lasanje. Bi pa razumela materino ravnanje do določene mere, če bi bili razlogi za to skriti kje drugje. A misliš da otroci pa vedo, zakaj je mama sina zlasala? A misliš, da bi večina otrok to povedala sošolcem? A misliš, da imajo otroci pri pripovedovanju vedno prav, mislim, če se ti zdi, da realno lahko ocenijo situacijo? Včasih je nek dogovdek lahko pika na i nekemu ognju, ki je tik pred požarom. Morda ne ravno tisti dogodek, ki so ga drugi imeli za požar, morda je vzrok kak drug dogodek. A veš kaj je mene zmotilo pri zgodbi? Kaj je mama delala na šoli konec junija? Mame hodijo v šolo takrat ne po redni mesečni dolžnosti, ampak morajo imeti hudo dober razlog, da pridejo v šolo sredi dopoldneva 20. junija! Torej je 90% bilo nekaj zadaj za tem dogodkom. Kaj se je dogajalo, ali ji jo kdo klical zaradi vedenja otroka ali je prišla sama zaradi ocen, ali je izvedela, da je morda tudi otrok kaj delal narobe, morda ji je lagal, morda se ni trudil....pojma nimam kakšna pika na i bi lahko to bila. Vem pa, da se mi je kot učiteljici že zgodilo, da sem enemu otroku v nekem hipu privoščila (ja, sram me je zdajle), da ga je oče udaril. Toliko hudega je naredil meni in otrokom, jaz pa nisem imela nobenega sredstva, s katerim bi otroku prišla blizu na kakršenkoli način. Otrok je bil non stop nasilen, metal je mize po razredu, stoli so frčali po zraku, tulil je in vsakič ko je fotr prišel v šolo me je mali zmerjal in govoril očetu, kaj sem mu hudega naredila - lagal je. Ogrožal je druge otroke, včasih sem cel razred evakuirala, da ni komu kaj naredil. Ne bom razlagala vsega, ker je predolga štorija.Nisem imela nobenega vpliva na tega otroka. Kljub temu, da se mi prej 10 let ni kaj takega zgodilo z nobenim otrokom, se mi takrat je. Otrok "bolanih" staršev. Jaz sem bila v tem primeru človek, ki je zaradi enega razvajenega in nasilnega otroka trpel to nasilje. Pa ne le jaz, tudi vsi otroci z mano. Ko sem enkrat spet razložila temu fotru, kaj je otrok počel z drugimi otroki, je ta dvignil roko nad njega. Nič mi ni bilo hudo tisti hip. Tako huda je bila moja nemoč. Funkcioniral je, otrok namreč, samo na principu nadvlade. Žal ni edini v tej naši družbi. Nekateri so narejeni na ta sistem. Če ne čutijo nadvlade, terorizirajo cel svet. Žal, pa če si priznamo ali ne. No, hotela sem napisat, da mi ne vemo nič o tem konkretnem otroku. Do danes poznam že kar nekaj takih otrok, kot je zgoraj opisan primer. K sreči jih nisem dosti učila, niti si tega ne želim. Ne želim se počutit toliko nemočno, da bi si želela koga pritegnit. Lahko pa verjamem, da obstaja človek, ki se počutit toliko nemočnega, da ne zna drugače odreagirat. In v tem primeru kakšnega starša lahko razumem. nisem rekla odobravam, ampak razumem. Tako kot vem, da je bilo nesmiselno, da je tisti oče udaril pred mano sina (saj sta bila vendar oba bolana!), tako je nesmiselno zlasat otroka pa kjerkoli že. Ampak smiselno ali nesmiselno - razumem. Pa še nekaj ste napisali, ha ha, ta mi je najboljša. Nekako takole se glasi: Ne bom nikoli jezen na svojega otroka, dokler se bo ta trudil ali dokler bo znal. Kaj pa če se ne bo trudil??? V večini primerov je najhujši problem, ker se otrok ne trudi. Otrokom je brez veze se nekaj piflat. Ne vidijo pomena v takem učenju nečesa za 3 dni - saj potem itak pozabijo napiflano. (resnici na ljubo imajo večinoma čisto prav, res je brez veze). In kja boste potem? Otroku se ne bo dalo, doma bo gledal tv, ali se zaprl v sobo in sanjal, samo šole ne bo delal....kaj boste? No, to me res zanima, ha ha, ker jaz sem si tudi naivno predstavljala, kako bo vsak moj otrok dal vse od sebe in se ne bom nikoli jezila, ker ne dela. Pa ni čisto tako. Kakšen od otrok se rodi s tendenco, da bi čim manj delal. Šola mu ni fajn niti se ne misli zato pretegnit. Tako pač je.
|