|
Gina -> RE: učiteljice prosim za pomoč (20.6.2006 22:17:29)
|
Saj nisem mislila več odgovarjat na tej temi, ampak..... citiram:
sej se otroci ne morejo celo OŠ samo igrat...kam bi pa prišli? In 4. razredi so bili hudo razočarani, ker med uro niso mogli prosto hoditi po razredu, odhajati na stranišče kakor se jim zljubi, se pogovarjati kar povprek...
Moji otroci se NE smejo prosto sprehajat po razredu, NE smejo hodit na stranišče, kadar se jim zljubi, NE smejo se pogovarjat vsepovprek. Vendar....lahko gredo na stranišče, kadar so naredili vse, kar je treba (mi nimamo niti zvonca niti odmorov, torej delamo, kar je treba naredit, in ko naredimo, ne delamo na silo naprej samo zato, da zapolnimo 45 minut - nekateri delajo manj, drugi več, kot je kdo naravnan od otrok pri kakšnem predmetu, ampak ko končamo, delamo še kaj po svoje, tudi na wc gremo). Lahko hodimo prosto po razredu, kadar je čas za to (beri kadar je čas za igro). Takrat se lahko tudi pogovarjamo. Ko pa delamo, pa delamo, ne klepetamo niti ne hodimo po razredu, ker bi s tem motili ostale, tega pa nočemo.
Zakaj hudiča ste prepričane, da v prvi triadi to počnemo - namreč da otrokom vse dovolimo??????? Kr neki. obsojanje zato, ker otroci pač poskusijo pri vas izsiljevat, da bi klepetali in hodili okrog....pri vsakem to probajo, tudi pri nas v 1. razredu že. To je vendar v človeški naravi, zakaj ne bi probali izrazit svoje narave? Niso več preplašeni, da bi se nas bali, kot je bilo to v starih časih. Zakaj torej ne bi probali, če pa tukaj mogoče le ne bi šlo skozi, če jim ne bi naslednji učitelj pa pokukal skozi prste pri tem??
Pa načini poučevanja..... zakaj ne bi bilo poučevanje približano otroku? Kje si npr. otrok več zapomni o npr. starem Rimu, če mu predavaš o tem in rečeš naj si še sam prebere iz knjige in nauči, ali če mu zavrtiš film, diapozitive, prineseš knjige o tem iz knjižnice, pregledaš internet.....? Kje bo imel boljšo predstavo? Ali pa npr. učiš matematiko, kje si bo več zapomnil, če mu ponudiš vsaj dve možni obliki reševanja problemov in če ga posebej naučiš, kako se npr. rešuje besedilne naloge, ali druga varianta, tako zelo pogosta v naših šolah - če mu predstaviš en način reševanja, mu daš za test tako besedilno, ki je niti slučajno še ni videl - pa zraven rečeš, da je to itak samo za ta najboljše, da se morajo sami znajti, ker se tu pokaže pravo znanje. Kje se boljše naučiš biologijo, če pelješ otroka na bližnjo kmetijo, iščejo živali npr na travniku, jih opazujejo, hranijo, živijo z njimi, pa tudi z rastlinami....ali pa če raje na kratko ali dolgo predavaš in rečeš, naučite se v knjigi stran ta in ta??!!! KJe se bolje naučiš ljubezni do knjige, če mu vsako jutro za dobro jutro na pamet poveš ful zanimivo pesem, da jo dojame kot najbolj zanimivo zgodbo, pa če mu daš za domače branje kaj zelo prijaznega, prijetnega in če se o tem pogovarjaš na njim zabaven način, ali če rečeš npr. Josip Jurčič je obvezno branje, čez tri tedne hočem obnovo Kozlovske sodbe....? Kje se bolje naučiš fizike, če mu predavaš o njej, pa zraven razložiš matematično enačbo neke formule, ali če delaš praktične poskuse, da jim rata jasno kako in kaj pa zakaj? Ne me hecat, od načinov poučevanja ni odvisno, koliko so otroci navajeni reda. Otroci so lahko navajeni reda, pa jim rata v nekem razredu dolgčas. Jasno da mu ni za sedeti pri miru, če mu je ali dolgčas ali pa mu nič ni jasno, ker ni zanimivo. VSAKO STVAR SE DA NAREDIT ZANIMIVO! Meni se je tudi včasih zdelo trapasto, zakaj bi morali otroci razvrščat, če pa itak znajo. Pa sem jim vseeno dala te reči. In so uživali. Pa se mi je zdelo brez veze, da delamo odtise teles, pa še bolj, da jih orajo potipat, da bodo vedeli, kaj so to robovi.... Ni bilo. Pa se mi je zdelo ne toliko pomembno otrokom pri čisto vsaki novi številki predstaviti natančno z mnogimi predmeti , koliko je to število v praksi. Se mi je zdelo, da že vsi to vedo. Mogoče. Če eden ni, je bilo vse praktično delo smiselno. VSEM pa je bilo vedno vse zanimivo. NI bilo važno ali smo kotalili lončke po klancu, pa opazovali, če smo skakali ob glasovih, ploskali in korakali ob poštevanki, izdelovali avtobuse za praktične besedilne naloge, prinesli sneg v razred za poskuse, delali padala in jih spuščali, tipali različne materiale, vohali, poslušali ali pa kopali po zemlji in vlekli ven deževnike. Ne mi nakladat, da je to samo za v vrtec. To je samo drug način poučevanja. Tak, da je otrok izkustveno zraven. Ja, treba je veliko dobre volje za to in materialov - takih domačih, malenkostnih, ampak terjajo čas, da jih najdeš in energijo, da se spomniš, kaj sploh bi počel. Samo za nagrado nimaš pol toliko problemov z disciplino, ker otroke to zanima. prav gotovo je spoznavanje z več čutili neprimerno boljše za pomnenje, kot golo predavanje. Saj ne rečem, da se v višjih razredih to ne spreminja. Se. Ponekod se je že zelo, ponekod pa nič. Odvisno tudi od tega, koliko je učitelj s srcem in dušo pri stvari. In ja, če mene vprašaš ni treba otrokom odrast in se navadit na vse mogoče neumnosti. Hvala bogu, da se upirajo. Jaz sem se že pred 20. leti ob tem, ko mi je bilo ves čas dolgčas. Učitelji morajo tudi odrast v določenih primerih. In ne, ni se treba človeku navadit na vse mogoče. Prav gotovo je sicer najlažje, da se sprijazniš s kruto usodo in čakaš, da "napad" (tistih 9+4 let) mine. Ampak če mene vprašaš - tudi šolski sistem se bo moral malo spremenit. Ker zdaj je, vsaj za moje pojme, vsaj malo zanič. Jaz se tolažim s tem, da je čisto vsaka učiteljica, ki je svoj sistem preklopila na "fajn metode dela", ogromno naredila za vsakega posameznega otroka in ponosna sem na vse tiste. Še bolj sem vesela za vsakega otroka, za vsako leto, ko mu je kakšna od nas omogočila, da mu je bilo lepo in da ni šole doživljal kot prisilo in muko.
Pa naj to ne izgleda zdaj kot "boj" med 1. in 2. triado. POznam veliko (meni) "krasnih" učiteljic, pa učijo v zelo različnih razredih. Poznam veliko "čudnih" učiteljic, pa tudi učijo v zelo različnih razredih. Poleg tega vem, da niti ena izmed nas ne dela nalašč kaj slabega. Čisto vsaka dela v dobri veri, da je to najboljše za otroke. V to sem popolnoma zihr. Samo še vedno se mi zdi, da z mojimi metodami dela ni nič narobe in da spadajo mirno tudi na predmetno stopnjo - pri nas je ena učiteljica, ki to že leta in leta izvaja tam, pa se pri njej otroci vedno trudijo in kar je najvažneje - predmet, ki je marsikomu popolnoma nezanimiv - tako zelo jim približa snov, da jo RAZUMEJO dolgoročno - ostane jim v glavi. To pa je bistvo, a ne.
|
|
|
|