|
Anonimen -> RE: koruzništvo ali poroka...???????? (18.6.2006 10:09:15)
|
Oboje sem dala čez, poroko in koruzništvo, tako, da...
Poročila sem se kot 18-letna naivka, (očitno) polna holywoodskih zgodbic o tem, da poroka je pa tista pika na i, ki pomeni, da bosta dva za vedno srečna skupaj, da se bosta imela vedno rada, da ni sile na tem svetu, ki bi ju spravila narazen in podobno.
No, življenje me je na realna tla postavilo prej kakor 6 mesecev po poroki. Ko sem ugotovila, da sem se poročila premlada, prehitro in z napačnim človekom. Ki je v samem začetku sicer bil zaljubljen vame, ampak ga je to minilo tako hitro, kakor ga je tudi prijelo. In ko ga je minilo, je bil že poročen in imel nosečo ženo. Vsaj za nosečnost mi ni bilo nikoli žal, no. Bivši pa je svojo jezo nad samim sabo (kako sem si mogel to narediti, mater?!) začel stresati name in na otroka (vidva sta kriva, ti si me prepričala v to itd.).
Da to ni peljalo nikamor, je jasno. Jaz sem (predolgo) to prenašala še nekaj let, ampak šla sva vsak po svoje s svojimi življenji. On je imel svoj samski način življenja, kamor spadajo prijatelji, druge ženske in hobiji, jaz sem imela na grbi preživetje družine, zagotavljanje stanovanja in otroka. Ni šlo.
Po sedmih letih sem se z otrokom vred pobrala stran in vložila tožbo za ločitev. Kar je bila za bivšega še en udarec, saj je mislil, da poročni list in prstan pomenita, da ga ne bom nikoli zapustila, ne glede na vse, kar bo počel meni in otroku. Ker se "kao" ne spodobi, da ženska z otrokom odide. Ja, seveda...
Danes je dve leti in pol, odkar imam novo zvezo. Novega partnerja. In sva koruznika. Čeprav mi ta izraz ni niti najmanj všeč. Z otrokom iz prve zveze in z otrokom, ki ga imam sedaj s tem partnerjem, živimo skupaj kot družina. Brez birokracije, ki bi potrjevala obstoj naše družine. Pravzaprav nas birokracija kot družino zavrača - ja, mi pa v jok, ja, hehehe...
O poroki sem pravzaprav pisala pred kratkim... Poročni list in poročni prstan mi ne pomenita nič več, ker vem, da mi ne zagotavljata dobrega razmerja. Najlažje je reči "ja" in se nekam podpisati, potem pa vse skupaj prepustiti usodi in si misliti - saj sva poročena, saj bo vse OK. Midva trenutno nimava popolnoma nobenih poročnih načrtov. Kot prvo zato, ker sva popolnoma v redu tudi neporočena. Kot drugo zato, ker sva mnenja, da morava v svojih življenjih prej urediti še marsikaj pomembnejšega kot to. Streha nad glavo, izobrazba, dva stabilni službi, še en otrok,... Poroka naju pri tem sicer ne bi ovirala, ampak so nama pa te stvari pomembnejše od poroke. Ko bova imela pa vse to urejeno in če bova takrat še skupaj (nič ni večnega, pravijo, in midva sva realna), potem pa... mogoče... kdo bi vedel... Takrat bodo najini otroci že veliki in midva bi si poroko lahko privoščila kot piko na i uspešni ureditvi življenja. Kot zabavo, kot luksuz, kot potrditev kajpajazvemčesa. Veren ni nobeden od naju, tako, da tudi potrditve pred Bogom ne potrebujeva.
|
|
|
|