težko mi je

težko mi je (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> težko mi je (17.6.2006 7:55:10)
sploh ne vem kaj naj naredim s partnerjem sva zadnje čase skoraj vsak dan v nekih konfliktih - kadar gre za manjše zadeve se ne obremenjujem preveč, ampak včasih pa je kr hudo. Tu ne gre za fizično nasilje, ampak za nerazumevanje ene ali druge strani. Čedalje bolj opazujem, da so najini pogledi na življenje popolnoma drugačni in se grozno razlikujejo (recimo: meni je na prvem mestu moja družina -torej on in najina hčerka, medtem ko on na prvo mesto ne postavlja naju, ampak še vedno svoje starše-sicer pravi da ni tako ampak bog pomagi, saj se vidi!) Najbolj me je strah sledečega - včeraj sem mu rekla, da se že nekaj časa sprašujem, za koga se sploh trudim, in ali ima ta najina veza sploh še smisel. Isto mi je rekel tudi sam. Tu pa se mi pojavi vprašanje kako naprej. Priznam, da bi bilo moje življenje bistveno lažje, če bi šla narazen, ampak tu je še najina hči. Ko sem mu enkrat rekla, da če ne bova midve na prvem mestu, da lahko kar spakira in gre. Dobila sem nazaj odgovor "pa ne misli, da bom šel sam....z mano gre tud hči" tu pa me zlomi!! Brez hčere si ne znam predstavljati življenja. Vem da v večini primerov otroka dodelijo mami, ampak še vedno se sprašuješ kaj pa če ne. (imam svoje stanovanje, svoj avto, dobro službo,....v glavnem nič mi ne manjka, partner pa bi šel živet nazaj k svojim staršem, ki brez njega prav tako ne morejo živeti) Načeloma ni nobenega razloga, da bi mi otroka odvzeli. ali je tu gor še kdo ki je, ali pa je bil v isti situaciji in mi lahko pove kako se je izteklo..

Anonimen -> RE: težko mi je (17.6.2006 8:06:36)
Jaz poznam samo en primer, da so otroka dodelili očetu. V tem primeru je bil otrok večji (OS) in se z odlocitvijo kar strinjam. Ne vem, koliko je stara vajina hci, vendar mlajse otroke praviloma vedno dodelijo materi (ce z njo res ni kaj HUDOOO narobe...) Tezko ti je svetovati, kaj narediti v vajini situaciji. Partnerski odnos je treba vzdrzevati, vlagati energijo, biti pripravljen na odkritost in sprejemanje mnenj drugega. Če sta zgubila voljo in energijo, da ohranita zakon, je morda rešitev še kakšna strokovna pomoč, predno čisto zabredeš v ločitev. Na začetku vedno zgleda neizhodno, vendar gre kasneje vse samo se na bolje... Srecno.

Anonimen -> RE: težko mi je (17.6.2006 8:37:41)
samo odgovor na eno vprašanje ti bo olajšal nastalo situacijo.Vprašat se moraš ali ga še ljubiš,ali on ljubi tebe,kajti če je ljubezen se da vse uredi.V nasprotnem primeru pa ne vidim razloga zakaj bi očetu dodelili otroka,če je z njo vse ok.Pa vso srečo ti želim[sm=smiley20.gif]

karmy -> RE: težko mi je (17.6.2006 8:56:58)
men se zdi, da takoj k si par začne grozit z takimi in vmešavat otroke, ni kaj več reševat.. vidva imata prepad med vama in po nesreči je otrok vmes... to je pa najslabše, saj se bo otrok počutil kriv da bosta šla narazen.... pa zelo težko bo otroka dobil...saj imaš ti boljše pogoje za otroka, kot on...

lelaval -> RE: težko mi je (17.6.2006 22:25:31)
Odkrito se pogovorita, če je še kaj ljubezni v vajinem odnosu in, če se splača ostat skupaj. Če ne, je bolje, da gresta narazen. To, da pa ti govori, da ne bo šel brez hčere, pa te hoče prizadet, ker si misli, da lahko doseže vse, kar hoče. In, čeprav ve, da je ne bo dobil, bo to še govoril, dokler bo videl, da te s tem lahko prizadene. Ti mu le reči, da naj gre, ko bo uredil vse papirje, pa jo lahko brez skrbi odpelje. Mu jo boš rade volje pustila, saj boš lahko vsaj uživala, ne pa, da se 24 ur na dan ukvarjaš le z njo. Vem, da sama ne bi tako razmišljala, a boš videla njegovo reakcijo - sem prepričana, da ne bo več vztrajal, da brez hčere ne gre. Držim pesti, da rešita v dobro tebe in otroka.

Gina -> RE: težko mi je (18.6.2006 15:07:33)
Včasih ljudje vse sorte rečejo, v takih besednih dvobojih. Sploh če kdo omeni razhod, ločitev - "ponos" naredi svoje. Ko pa v resnici pride do tega, da se enemu "strga" in hoče, da drugi gre ali če hoče v resnici sam oditi, pa se mnogo bolj izkaže, koliko je kdo resno mislil s svojimi izjavami. Jaz menim, da otrok veliko pripomore k medsebojnemu manjšemu razumevanju, včasih pa še drugi dejavniki, kot so starši, hobiji.... Kaj narediti? Nimam pojma. To čutiš in veš samo sama. Ti moraš ugotoviti, kaj je tisto, kar te še priklepa k njemu. Nekaj ti nudi, kar ti veliko pomeni. Morda kakšno majhno, komu drugemu banalno stvar, ki pa je tebi ogromna usluga, ogromna stvar.Morda si še sama sebi ne upaš priznati, kaj to je, ker bi mislila, da te ne bi nihče razumel, če bi glasno izgovorila. Ampak računaj, da so vrednote ful različne in ni nič narobe, če je tvoja vrednota drugačna, kot od koga drugega. Vsi smo taki. Kaj pa vem. Jaz vem le zase, da ko je bila porušena moja osnovna vrednota, občutenje ljubezni, ko sem čutila, da me ne ljubi dovolj, da nisem več mogla tako živeti. Takrat sem lahko odvezala nevidno nitko in šla. Morda so ti zato napisale, da dokler je ljubezen, je še upanje, ko pa je ni, pa upanje gre pa pa. Pri meni je bilo to res.

*Karmen* -> RE: težko mi je (18.6.2006 19:15:40)
Anonimna, sicer se midva še nisva znašla v točno takšni situaciji (bila sva brez otrok). In vzrok ni bil ta, da bi na prvo mesto postavljal starše in tudi ne ta, da bi kdo od naju skakal čez plot... Oba pa sva kljub temu delala napake. Sicer ne velike, se je pa zato nabralo več majhnih in kar naenkrat je prišlo obdobje, ko sva se samo še prepirala. Čeprav sem zelo občutljiv človek sem videla, da bo potrebno nekaj spremeniti. Živela sva v svoji hiši ampak sva se odločila, da greva za dva meseca živet vsak k svojim staršem. Vzela sva si čas za razmislek. Dogovorila pa sva se tudi, da več kot dva meseca ne bova premišljevala, da se bova ta dva meseca videvala kot prijatelja in da ne bova imela drugih partnerjev. Torej sva si zares vzela čas samo za premislek. Že po enem mesecu sva si na enem od "prijateljskih" zmenkov padla v vroč objem in se opravičila drug drugemu za grde besede in za napake, ki sva jih delala. Določila sva mejo, do katere lahko greva in čez katero ne smeva. Kompromis je bil sklenjen in potrjen s solzami obeh. Ljubezen je bila močnejša od vsega drugega. In še danes, sedem let po tistem grdem obdobju, ni padla med naju nobena grda beseda. In najina ljubezen je od takrat še močnejša. To je eden od boljših scenarijev sicer... Lahko pa se zgodi, da po tem času premišljevanja, nihče ali pa le eden od vaju ne bo več čutil ljubezni do svojega partnerja. To pa je znak, da se ne splača več živeti skupaj. Glede na naše sodstvo, ki kar malce preveč podpira matere pri ločitvah (beri tudi alkoholičarke in narkomanke), bi si upala trditi, da bo v tem primeru otrok dodeljen tebi. V taki situaciji pa oba odreagirajta zrelo in ne pustita, da bi otrok katerega od vaju pogrešal. Ostanita prijatelja, saj vaju bo celo življenje vezalo nekaj, kar se je rodilo iz vajine ljubezni - vajin otrok. Pa veliko sreče!

Anonimen -> RE: težko mi je (19.6.2006 22:52:10)
Jaz lahko dodam še mojo zgodbo. Pred tremi tedni sva šla narazen. Mislim, da se oba nisva čisto dobro zavedala kaj to pomeni. Ostala sem sama z majčkeno punčko. Na začetku je bil zelo prijazen in je želel ohraniti prijateljski odnos. Potem je naredil usodno napako in stvari postavil na glavo. Tist trenutek sem ga odrezala.Dogovorila sva se namreč da bova fer drug do drugega pa naj bo karkoli, saj je to dobro za najuno punčko. Šele v tem trenutku se je mogoče zavedel kaj je naredil ko naju je zapustil. Vem da ga boli, a poti nazaj ni,... Dobro premislita in res velja tista o ljubezni!! Držim pesti.

Stran: [1]