|
rija -> RE: JANUARKE 2006 (19.12.2006 18:45:27)
|
Pozdravljene,
končno smo doma, upam, da zdravi.
Naša štorija se je začela v sredo, ko sem že mislila, da smo preboleli prehlad. Dopoldan je dobil malo vročine, ki pa je zvečer kar narasla. Sva mu namerila 38.8 stopinje in seveda dala takoj calpol. Po enih treh minutah po calpolu, pa je mali postal "čuden": sploh več ni reagiral na dogajanje okoli sebe in meni se je zdelo, da ne diha. Mislila sva, da se mu je ali zaletlo ali da se je začel iz neznanega razloga dušiti[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] sem probala vse metode, ki so pred tem pomagale, pa nič. Postal je edino cel zategnjen nazaj. V totalni paniki sva ga zgrabila in v avto pa proti bolnici. Med potjo sem na njem izvajala dobesedn vse prijeme oživljanja, ki sem si jih kadarkoli kje prebrala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] in še vedno se mi je zdelo, da ne diha. Potem pa je končno začel zelo plitvo dihat. Držala sem ga tako, da je imel usta na mojih ušesih in poslušala in poslušala in molila, da bo vse vredu. Pa še vreme nam ni bilo naklonjeno: bila je taka megla, da nismo videli 5 m pred samo.
Ko smo prispeli v bolnico, sem dobesedno šprintala z njim v nadstropje in ko so ga prevzele sestre in zdravnica, sem doživela dobesedno živčni zlom.
Z mene je enostavno vse "padlo". Vedela sem, da karkoli je že, da mu bodo pomagali.....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
Izkazalo se je, da je imel vročinski krč
Naslednje 3 dni in noči smo se dobesedno noro borili proti visoki vročini, ki ni in ni hotela prenehati. Mali revež je dobil 3x infuzijo, pa so bile žile enostavno preporozne, da bi mu stekla. Še sama sreča, da je imel apetit in da je res ogromno spil. To ga je v bistvu rešilo še česa hujšega.
Potem pa se je končno umirilo. In včeraj bi morali domov, pa smo že pospravili sobo, pa je revež začel noro bruhat. Postal je tako mehak, da enostavno ni mogel držati glave pokonci. In seveda smo podaljšali do danes. Izkazalo se je, da je imel od vseh zdravil enostavno preutrujen želodček in črevesje.....
Evo, zdaj pa malo spi, jaz pa končno malo zadiham.....teh 6 dni je bilo prava najhujša nočna mora. Tega si v življenju nisem predstavljala. Bolnišnica in osebje pa itak poglavje zase.
Sploh osebje. Nekaj se jih je res trudilo, za nekaj pa sem imela občutek, da pač morajo nekje prejemati plačo. Ene parkrat sem res popizdila in šele takrat so malega začeli resno obravnavati.
Jaz enostavno ne morem verjeti, da so lahko ljudje tako hladni do soljudi, sploh pa takih malih škratkov, ki v svoji nemoči in bolezni še bolj potrebujejo bližino in toplino soljudi.
Malčki, ki jih mamice zaradi kakršnih koli razlogov ne spremljajo v bolnišnici, so prepuščeni na milost medicinske sestre, ki je ravno takrat lahko dobre ali slabe volje.....in tako jokajo tudi po par ur skupa, dokler utrujeni ne zaspijo. Niti pomisliti nočem, da sem otroku med takim ihtavim jokom zaleti slina in se začne dušiti. Enostavno ni nikogar, ki bi ga želel pomiriti, pogledati. Zelo, zelo žalostno.
In na koncu ti še kakšna sestra brez trohice slabe vesti pove, da bi bilo itak bolje, da bi ne bila zraven svojega otroka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] In to po možnosti mati treh otrok[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]
Jaz bi ubijala, grizla in kaj vem kaj še vse, če bi iz kakršnegakoli razloga ne mogla biti v tako hudih trenutkih pri svojem mladičku. Tile malčki so tako ranljivi, tako zelo prizadeti in na koncu za nagrado še tako zelo OSAMLJENI.
IN IMAM PROŠNJO:
naš oddelek ne more nuditi tem malčkom, ki jih starši tudi po 10 dni skupaj ne pridejo pogledat nobenih pametnih igračk......ki bi jih vsaj malo pomirile v njihovi žalosti in osamljenosti....ČE IMA KATERA KAKŠNO IGRAČO, KI SO SE JE NAŠI MALČKI NAVELIČALI ALI SO JIH ENOSTAVNO PRERASLI, DA JO DARUJE TEM PIŠKOTKOM.....rabijo tudi kakšne nogavičke, copatke.......
|
|
|
|