|
medvedek00 -> povedati partnerju (11.6.2006 16:12:54)
|
Lep pozdrav punce!
Imam majhen problemček (pravzaprav se samo sliši majhen, ampak v moji glavi je narastel na velik problem)! Sem sicer študentka (izredna), ob študiju delam, partner je redno zaposlen, napredovanje mu ne uide, živiva skupaj, počasi si dokončujeva stanovanje. Večkrat je beseda že nanesla na otroka - in moj ljubi fant pravi 'naslednje leto nekje, ko boš dokončala faks, pa bova mislila na bebo'...sicer nisem imela nikoli neke izrazite želje po tem, da bi takoj otroka, pa to, ampak nekako nama je uspelo v trenutku nepazljivost (vem, da sva pri tem udeležena oba) napacat 'malo bebo'. Jaz sedaj to vem, menstruacija mi zamuja vec kot mesec, test je pozitiven (sicer ne CB, ampak tisti za 999sit iz DMa), prsi imam nabrekle in občutljive, voham izrazito prav vse, nekatere hrane se dodaknit ne morem (like Kebab, ki sem ga včasih jedla skoraj 3x tedensko), slabo mi je kot hudic - vecino sicer v vecernih urah...v glavnem jest sem ziher! Stvar je čudovita in ko pomislim na malo bebo bi se najraje razjokala. Sedaj pa k mojem velikem problemu - kako mu povedati??? Pa saj me ni strah tega, da bi zavrnil bebo, saj jih obožuje - ali pa tudi?? Enostavno ne najdem primernih besed - kaj mu naj rečem? Čuj, atek boš...ali - pač ne bova več dva, ampak trije?...ALI KAKO NAJ ZAČNEM? Iz tega enostavno ne morem narediti neko romantično stvar, pa čeprav si jo želim. Mam občutek, da bom padla v jok, ali pa se bom smejala, ali mi sploh ne bo verjel. Najhuje pa je, ker ne vem, kakšna bo njegova reakcija! Pri vsem tem mi je najbolj zanimivo to, da prek**** ne vem, kako bo odreagiral. Še posebaj, ker mi je tako lepo, ker se nikoli ne kregava, poskušava ugoditi drug drugemu, se poslušama (ker je bila moja prejšnja zveza glede tega zelo naporna, to izredno spoštujem!!)...ne vem! ALI NAJ POČAKAM DA BO SAM OPAZIL?? Sicer me je pa groza tudi tega! Po drugi strani se sprašujem, kako še ni - namreč sem po naravi precej suha oseba, sedaj pa sem se zredila za približno4kg, prsi mi pa kar kipijo (mislim kipijo, ampak to ni več košarica a) - pri vsem tem pa se počutim kot zmešana najstnica, ki ne ve kaj hoče. Vem samo, da bi rada zdravega otroka, ki bo živel v srečni in mirni družini, in da bi mu lahko nudila vse majhne radosti življenja. Želim mu mirnega in preudarnega očeta...želim si samo, da bi mu nekako lahko povedala, da mi ne bi kdaj očital, da počnem karkoli za njegovim hrbtom! Vem, da je tale celoten post bedarija, ampak resnično potrebujem kakšen predlog ali dva, da sama sebe pripravim do tega koraka! Želim si, da bi videla tisti iskrivi nasmeh, ki ga obožujem!
N.
|
|
|
|