|
Gina -> RE: Ko odide (2.6.2006 14:11:19)
|
Zelo odvisno, kakšen tip človeka si. Jaz sem to grozo preživljala ob možu, ki me je varal, jaz pa v resnici nisem imela dosti možnosti, kam iti in sem dve leti pripravljala teren, hkrati pa mi je bilo res hudo, zaradi nastale situacije. V tistem času sem morala to dati ven. Ogromno sem bežala k prijateljicam, ker s sorodniki nisem imela tako globokih odnosov, da bi lahko zelo na dolgo in široko razpredala o vsem. Ure in ure sem se pogovarjala po telefonu. Popoldne sem hodila kar z otrokoma na obiske. Ljudi, ki so me obsojali ali ne-razumeli, ker so verjeli možu, sem se enostavno izognila ali pa jim povedala še svoj pogled na kratko. Meni je bilo s tem lažje. Če te nekdo razume in te podpira, postane življenje mnogo enostavnejše. Imaš nek steber, ki podpira tvojega, tisti hip malo razmajanega. Ti si moraš ta steber nekje najti, odvisno kake sorte si. Mogoče je zate steber to, da o tem sploh ne razmišljaš, da pustiš času čas, mogoče je tvoj steber šport, dokazovanje na drugih področjih, ali umetnost, ali zabave, ali kaj vem kaj. Aja, jaz sem imela v tistih časih problem, ker načeloma vedno v življenju vidim vse lepo. Grde stvari zbrišem iz možganov. In tako sem nekaj časa videla vse preveč lepih reči, ki so se nama z možem v skupnem obdobju zgodile. Take misli se me spravile kvečjemu v jok in pomilovanje, zato sem se zavestno začela vsakič, ko so me te misli preplavile, spominjati vsega hudega, kar mi je naredil. ZAVESTNO sem to delala. In potem ni bilo več joka, amapk samo še jeza. Čim si pa jezen, pa si sposoben stvari peljati še na višji nivo, in to je dejavnost. Sposoben si začeti nekaj premikati, da ti bo lepše. Nehaš se pomilovati, ampak začneš ustvarjalno razmišljati, kaj ti je storiti, da ti bo boljše, lepše. No, jaz sem take sorte. Meni je to pomagalo. Po dveh letih sem se odselila in takrat sem bila popolnoma pomirjena s svojo situacijo in srečna.
Boš videla, minilo bo to obdobje, samo v roke se je treba vzet. Vse lepo ti želim.
|
|
|
|