|
Anonimen -> malo smeha v tem dežju (30.5.2006 12:56:17)
|
Nekoč sta bila dva slepca. Ne, pravzaprav je bil en slep, drugi pa
je bil slep le na eno oko. Odločila sta se, da gresta v mesto. Mesto pa
je bilo kar precej oddaljeno od njune vasi. Odpravila sta se. Na pol
slepi je vodil popolnoma slepega. Ob makadamski poti so se bohotili
mogočni hrasti. Sonce, ki je žgoče pripekalo, je dokazovalo, da je poletje.
Tako sta pešačila že kakšno poldrugo uro. Prispela sta do zelenega travnika,
ki se je ponosno razprostiral po ravnini. Prečkala sta ga in prispela
do deroče reke. Toda glej ga zlomka - nikjer nobene brvi. Ubrala
sta jo po reki navzdol. Čez kake pol ure sta odkrila na bregu reke
privezan majhen čoln. Vesela sta se usedla vanj in na pol slepi je rekel:
'Ti veslaj, jaz, ki pa dobro vidim, ti bom pa govoril kam.' Slepi je privolil.
Začel je veslati. Njegovi zamahi so bili krepki. Že sta bila v neposredni
bližini drugega brega, ko ju je tok zanesel po reki navzdol. Ker je slepega
veslanje že malce utrodilo, je začel sitnariti: 'Pa kdaj bova že prispela?'
Na pol slepi pa mu je odgovarjl:' Daj, veslaj, še čisto malo imava!'
Slepi je veslal in veslal in vedno bolj je postajal utrujen. Njegovi gibi
so postajali vedno bolj nezanesljivi, na kar se mu kar naenkrat veslo
izvije iz rok in pol slepega udari naravnost v oko, tako, da še ta
popolnoma oslepi. Na novo osljepljeni jezen reče:' No, zdaj sva pa tam...'
Slepi veslač pa veselo odvrne:' Končno!' in stopi iz čolna.
|
|
|
|