Anonimen
|
Danes mi je (spet) počil film. Karkoli naredim, Jan ne upošteva ure niti malo. Ko je treba kam oditi, mu je še nekako jasno, kdaj mora iti, da ne bo zamudil, ampak ko se kam odpravlja, sem tako ali tako vedno jaz zraven (ali pa Kamikaza) in je skoraj nemogoče, da bi zamudil. Ko pa bi bilo treba, da se od nekje vrne... groza in strah... Letos bo star 9 let in iz šole (3. razred 9-letke) že celo leto hodi sam. Od doma do šole mu je treba samo čez park, zato se mi ni treba bati kakšnega prometa. In ker nekoliko samostojen pa že mora biti pri teh letih, gre v šolo in iz šole sam. Po pouku in popoldanskem varstvu ima 3x tedensko še interesne dejavnosti (predvsem športne), zato bi moral 3x priti domov ob 17:30, 2x pa ob 16:00. Mislite, da je kdaj točen? Ja, pa kaj še... Ure so razporejene po celi šoli, ima jo popoldanska vzgojiteljica in ima jo tudi Jan sam. Zna gledati na uro (na navadno in na digitalno). Pa nič ne pomaga. Seveda - če hočeš videti in vedeti, koliko je ura, moraš POGLEDATI nanjo. Jan pa ne pogleda. Kar v končni fazi pomeni, da se niti ne zlaže, ko reče, da ni vedel, koliko je ura. Večinoma pa na uro pogledamo, ko nas ZANIMA, koliko je ura. Njega pa to nikoli ne zanima. Ko gre na igrišče med bloki, je enako. Sicer večinoma zahtevam, da najprej naredi domače naloge, ven gre pa lahko šele potem. Kar med tednom znese cca. 2x, da je zunaj nekje do Dnevnika. No, do takrat bi mu jaz pustila. Kakor po čudežu je samo enkrat prišel domov ob 19:00. Danes sem gospodiča iskala po celih Jaršah! Vprašal me je, če gre lahko k sosedovemu otroku za eno uro. Pa sem mu pustila. Ko ga ni bilo po dveh urah, sem ga šla pa iskat. Ni ga bilo pri sosedu in tudi pri treh drugih sošolcih. Niti na vseh treh igriščih ne, s šolskim vred. Ob 20:30 se pa prikaže pred vrati bloka, kakor da ni bilo nič. In ven je šel skupaj s svojo uro! Verjemite, da smo preizkusili vse. Kakor pri pospravljanju. Pa nič ne zaleže. Enkrat je celo rekel, da ko sem mu dovolila biti zunaj do 19:00, je ob 19:30 ugotovil, da zamuja pol ure. In ker je bil pozen že takrat, ko je sploh ugotovil, da je pozen, je ugotovil, da bo kaznovan v vsakem primeru - ali pride ob 19:30 ali pa ob 20:30. In je ostal zunaj, dokler nisme prišla ponj. Mislim, je... Ja, tudi to ne zaleže, da ob določeni uri hodim ven ponj. Skregava se že na igrišču, ko ga najdem, kajti nikoli ni tam, kjer obljubi, da bo. Če mu rečem, da mu dovolim biti samo za blokom, ga najdem na igralih v sosednji ulici. Pa če bi mu na čelo napisala, kam lahko gre in kam ne in če bi mi pisno obljubil, da se bo tega držal, bi pozabil ali pa namerno ignioriral to takoj, ko bi zaprl vrata od stanovanja za sabo. In ko ga odvlečem z igrišča, ni od njega nič več. Potem sem pa jaz tisti največji zmaj, ki mu ne pusti biti zunaj, pa da je on edini, ki se ne sme igrati s prijatelji in ne vem, kaj še vse. Zadnjič se je celo spomnil, da imajo vsi njegovi prijatelji bolj prijazne starše, kakor sem jaz, ampak da bi pa pomislil, da je tako mogoče zato, ker tudi vsi njegovi prijatelji bolj ubogajo kakor on - ne, to pa ne. Potem pa še doma ni od njega nič. Ne bi se učil, ne bi pospravil svoje sobe, ne bi delal domačih nalog ali vaj, ne bi pomagal v gospodinjstvu... Samo sedel bi prr računalniku in igral igrice ali pa na TV gledal tisto, kar on hoče... A imate kakšno idejo, kaj mi še preostane? Nočem ga imeti zaprtega v stanovanju, ker to nikamor ne pelje. Prav tako pa ne bo postal eden od tistih razpuščenih smrkavcev, ki so do pozne teme zunaj in delajo takšne ali drugačne piz******. Vmesne poti pa pri njemu ni. Preizkušamo že dve leti, pa je morda bolje za 5%.
|