|
katis -> RE: Hitro in varno hujšanje? (26.5.2006 10:27:24)
|
Kar pomnim, se že borim s prekomerno težo. Nikdar nisem bila drobna, le resnično debela sem postala nekje pri 9-10 letih. Potem pa vedno slabi občutki v družbi, nesigurnost, nizka samozavest...čeprav so vsi trdili, da jaz pa že nisem nesamozavestna. A nihče ni dobro vedel, kaj se dogaja V MENI. Še sama ne, vedela sem le, da se počutim slabo v svoji koži...
Saj mi je kdaj že uspelo shujšat (tudi 30 kg že, pa še vedno nisem bila 'normalna'). In zato sem nato obupala, kajti bila sem na rezervnem pogonu zaradi strogih diet.
In če ti odkrito priznam - še vedno ne morem resnično zajtrkovat. Da bi jedla zjutraj (sploh pred kako 10 ali uro) obilen zajtrk - ni šans. Poleg tega, da bi mi bilo slabo, bi bila potem cel dan tudi zelo lačna. Kajti moj bioritem je bolj večerni - spat pred polnočjo nikdar ne grem. Če sem že nujno morala kaj pojesti zjutraj, je bilo največ, kar sem spravila dol, kakšna žemljica. In nič drugega. Ampak lakota je pa potem sekala ves čas...
Če pa nisem zajtrkovala, ampak v bistvu šele malicala ob 11, je bilo OK. Le da sem imela malokdaj možnost takrat jesti, ker s sabo v šolo si nisen nič nosila, za kupit pa ni bilo vedno časa ali denarja. In tako je bila prva hrana kosilo - ki pa je bilo zato obilno. Nato pa sem pogosto jedla tudi, če nisem ravno imela kaj početi, če je bilo kaj dobrega v hladilniku sem na vsak način hotela vsaj malo za pokušino, če je bil doma čips - ja seveda ga je treba posti, če je pa tako dober...pa pekla sem sama slaščice, pa kuhatisem kmalu začela...in tako nisem bila nikdar lačna....
Šele pri kakih 23 letih, sem začela počasi spreminjat prehrano na bolj lahko. Manj mastno ali zabeljeno, in najpomebnjeje - manj kruha. Vendar sem bila že tako pretežka, da ni bilo več enostavno shujšat. Karkoli sem poskusila, vedno sem na koncu obupala zaradi 'shiranosti', kajti bilo je prehudo, preostro, prehitro... in efektivno je bilo le par mesecev - nato pa vsem dobro znani JOJO efekt.
Sedaj, z ločevalno dieto, kjer je dopoldan le sadje, mi uspeva. Pojem cca 2 jabolki ob 11 in nato šele kosilo ob 16 in večerja okrog 20 (včasih prej, včasih pozneje). Sistem mi pa deluje krasno, ker dejansko ves čas kuham, kar se mi zalušta, le da eno sestavino izpustim. Če sem prej imela izredno rada zelenjavno rižoto s tuno, sedaj izpustime le tuno - in podobno. In sem zadovoljna z rezultati, poleg tega pa se tudi učim sprejemati se, sprejeti samo sebe in se imeti rada.
Vendar pa ti povem, vse travme, ki jih še vedno imam s samozavestjo, so povezane s tem, da so me drugi opozarjali, da bi bilo pametno shujšati. Prišlo je že do tega, da sem nekoč celo mislila, da mi ne privoščijo dobrot z mize... da imajo sestro rajši, ker je suha... in sem jedla še več, da bi si vsaj skozi hrano privoščila 'ljubezen'. To vem danes - da je bila moja debelost predvsem posledica takega obnašanja. Kar pa sem imela hobijev, niso bili povezani s fizičnim naporom in seveda pokuriti nisem imela kje.
Sedaj pa sem našla fitnes - mi je v zadovoljstvo, me sprošča, mi pomaga kuriti obloge... tja nisem imela poguma iti sama na začetku...a sedaj mi tudi sami ni več težko, saj smo se tam že spoznali, postali kolegi, se pohecamo, pokramljamo... in je prav luštno.
Mislim, da je za tvojo hčerko najpomebneje, da si najde kak hobi, ki bi bil povezan s telesno aktivnostjo. Ki ni pretežak za začetek. Ki ni ravno zelo skupinski, ker vem, da se med hordo suhic v skupini ne bi počutila OK. Nekaj, kjer bo lahko sodelovala in dobila pozitivno potdite. Potem jo bo pa not potegnilo.
Pa ne ji preveč težit s tem, kaj poje, kdaj poje, koliko poje. Naj nosi odgovornost sama - potem ne bo mogla krivit tebe za svoje težave. Glej na to, da boš kuhala lahko hrano, da doma ne bo preveč vabljivih prigrizkov, da ne bo veliko kruha doma, da ga ne bi mogla napadit zvečer za dva sendviča...majonezo in podobne zadeve ne kupuj več...
In če ji nekaj ne bo na dosegu roke, se bo navadila živet tako. In počasi se bodo pokazali rezultai. Najpomenbnej pa - POKAŽI JI, DA JO IMAŠ RADA, DA IMAŠ RADA TUDI VSAK KG VIŠKA, KER JE TO ONA. POMAGAJ JI, DA SE SPREJME. In šele nato, bo zmožna narediti korake naprej.
ŽElim ji veliko uspeha, ker točno vem, kako se počuti. Sicer ne vm koliko je stra - a najhuje se je začelo nekje pri 16 oz. 17 letih...in se šele sedaj lajša breme, pri mojih skoraj 29 letih....
|
|
|
|