|
lenika -> Moja porodna zgodba (17.5.2006 11:32:28)
|
Naš Matic trenutno spi in upam, da bo spal še tako dolgo, da zapišem to porodno zgodbo.
Sicer težko sedim, zato sem si podložila blazino za dojenje, ampak se bom vseeno potrudila.
V četrtek 4 dni po roku, sem imela v porodnišnici pregled, kjer so ugotovili, da nisem še nič odprta, ampak je količina plodovnice tako minimalna, da bo potrebno inducirati porod. Ginekologinja me je najprej kar tako na roke odprla za 1 centimeter in začela sem krvavet. Nastanili so me v sobo in rekli, da se bo sedaj mogoče začelo samo kaj dogajat, če pa ne, pa prihodnje jutro dobim tabletko za odpiranje.
Ker se do drugega jutra ni začelo dogajat prav nič, so mi ob 7.30 uri dali vaginalno tabletko za odpiranje.
Okrog 14.00 ure so se začeli prvi popadki, ob 15.45, pa mi je odtekla voda in začeli so se že zelo močni popadki na 4 minute, zato so se odločili, da bom šla kar v porodno, čeprav sem bila odprta šele 1 centimeter.
V porodni so mi najprej dali klistir. To je bilo še posebej neprijetno, ker je bilo na wc-ju potrebno predihavat popadke, ki so bili sedaj že kar na 1 minuto. Ko sem prišla nazaj v porodno so ugotovili, da sem odprta 3 centimetre in se odločili, da mi malo pomagajo in me med popadkom odpirajo na roke [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] . Ne bom opisovala, kako je to zgledalo. Popadki so bili torej vse močnejši in zadnji dve uri je bilo resnično zelo boleče.
Ob 20.38 se je končno rodil naš Matic in dobili smo našega sončka, naše največje darilo za ves trud, ki smo ga prestali.
Med porodom sem se odznotraj nekoliko raztrgala, tako, da so me zašili in tele šivi še danes bolijo kot [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] , ampak je iz dneva v dan bolje, tako da že veselo uživamo v vlogi staršev.
Ob porodu sem imela prekrasno babico Jovanko in mojega zlatega možička, ki mi je bil resnično v pomoč.
Imam pa kar nekaj pripomb čez sestre na oddelku, ki so bile nekatere zelo tečne in neprijazne ter niso kazale nobene pripravljenosti za pomoč. Najhuje kar se nam je pa zgodilo, je bilo pa v nedeljo. Matica so odpeljali na kontrolo sluha in ni reagiral. Sestra mi ga je prinesla nazaj in je rekla, da ne reagira, torej, da ne sliši in da bomo še enkrat poskušali prihodnji dan. Ob tem mi ni povedala, da je to na začetku normalno in da so ušeska zamašena s plodovno vodo in da včasih traja tudi cel mesec, da se ušeska popolnoma odmašijo.
Mi tega nismo vedeli in smo imeli pred očmi že najhujši scenarij. Kaj smo preživljali takrat mi verjetno ni portrebno razlagat. Naslednje jutro mi je neka druga sestra razložila kako normalno je to in povedala, da ima ušeska zamašena 75% dojenčkov, pa tudi kolegica, ki ima 3 otroke mi je tisti dan povedala, da so njeni imeli vsi zamašena ušeska po porodu.
Skratka naslednji danje imel naš Matic levi ušesek že odmašen, desnega pa še ne. Odšli smo domov, čez teden dni pa imamo kontrolo za desni ušesek.
To je moja zgodba, kako smo dobili našega srčka. Kar se tilče naravnega poroda, pa mislim, da bom prihodjič rodila z EA.
|
|
|
|