Anonimen
|
Žio! O svoji tašči sem že večkrat pisala, tko da njenih neumnih podvigov tu ne bom omenjala. Je pa bil moj možic pred leti mamin sinček prve stopnje in če bi podeljevali nagrade, bi dobil zlato medaljo Če ti omenim samo to, da se je po tem ko sva pričela skupaj živeti, vozil vsak dan 20 km do mamice, samo, da ji je dal lupčka, ker drugače, bi ona omedlela, znorela, dobila živčni zlom in neozdravljivo zbolela. Tut moje prigovarjanje, da to ni normalno itd, ni pomagalo. Pol sem ju pustila in se enostavno zabavala v opazovanju kake nove izgovore si izmišljuje in kako so njeni možgani na ravni 5 letne osebe. Full zabavno, ti rečem . Nisem se vtikala in sčasoma jo je njen zlati sinček spregledal. Prej ga je klicarila po 10x na dan, vsak dan je bil pri njej, kar sem mu jaz naredila (skuhala, zlikala, oprala...) ni bilo dobro itd... Čez kako leto in pol, se je prenehal javljati na njene klice, obiščeva jo nekrat na teden, pa še to je več kot preveč, ne prenaša več njenih muh in se ji postavi po robu ob najmanjši opazki. Saj mene ma taščica še vedno na tapeti in ni mi lahko, toda v uteho mi je, da vsaj nad njim nima več nobnega vpliva. Mogoče se bo tudi tvoj spametoval, ko mu bo enkrat kliknilo, da zdaj živi s tabo in da mora vlagat v vajino skupno življenje in da ne živi več z svojo mamico. Pa, da ga mamica sicer potrebuje, ne zahteva pa ta potreba njega celega, saj ima tudi on svoje življenje, je odrasel in si namerava ustvariti družino. No jaz upam, da se to zgodi čim prej. Prepričana pa sem, da če ga boš skušala prepričati sama, z nenehnim opozarjanjem, ga boš samo pahnila v mamičin objem. Ona ga bo tolažila, ti pa boš grda grda punca, ki ga je zapeljala s svojimi čari Vso srečo!
|