 |
še ena, ki ji je hudo :-(
11.5.2006 21:05:26
|
|
|
|
Anonimen
|
Lep pozdrav vsem mamicam...
Odločila sem se, da bom delila svoje občutke z vami, ker jih zadržujem v sebi in vse skupaj se mi samo nalaga in mi je še huje. Vem, da verjetno skoraj vsaka mamica daje to skozi, zato v bistvu iščem tolažbo, kakšno spodbudo ali razumevanje...
Sem mamica skoraj 11 mesečnega sončka in tako kot večina otrok bo tudi moj angel skoraj moral v vrtec. Na najino veliko sreče bo to šele sept., ko bo star že 14,5 m (in ne 11 m, kot veliko drugih  ). Naj že na začetku povem, da je to moj prvi otrok, ampak da se z možem res trudiva, da NE KOMPLICIRAVA.. In nama (po moje) kar dobro uspeva, razen na enem področju - varstvo. V bistvu sem jaz tista, ki kompliciram!!! Ne morem si pomagat, res ne.. Mali ima sicer veliko stikov z različnimi ljudmi, tujcev se ne boji (v bistvu se ne boji ničesar), rad ima druge otroke, rad se igra, raziskuje... Skratka kot vsi ostali otroci. Ampak v varstvo ga pustim samo moji mami (ko pa sama kam grem, pa ga popazi mož)... Niti tašči ne (ja, saj me vest peče.. ampak ona ga že iz zdravst. razlogov ne more varovat, ker ima probleme s hrbtenico).
Pa ni samo to, da ga ostali ne poznajo (kdaj gre spat, kdaj in kaj je, kako ga pomirit če joče..), problem sem JAZ! Evo, sem spravla ven... In tega se zavedam, pomagat si pa ne znam.. Ni to, da bi bila "obsedena" s svojim sinom, le drugim ne zaupam. Pa saj vem, da bi morala (ja, frutka, saj probam gledat tudi s tvojega stališča), ampak meni je tak hudo...
Meni se zdi še tako majhen, tako nebogljen, pa zdaj ima tisto fazo, ko še sobe ne smem zapustit, da ne bi jokcal za mano...Zdi se mi vse skupaj prehitro (jaz bi ga dala npr. v varstvo pri 3 letih). Pa da ne boste mislile, da mi je kaj lažje ob misli na privat varstvo...
Najbolj blesavo v vsej zadevi je to, da sem pedagoginja, da se ZAVEDAM da mu bom sama najbolj onemogočala čim lažji prehod oz. uvajanje v varstvo, če ne bom tega rešila pri sebi, ker bo mali čutil, da je nekaj narobe, ampak prosim svetujte mi KAKO!
Tolažim se z mislijo, da moram dati času čas, da ko se bo vse skupaj začelo, da se bom tudi jaz "sprijaznila" in navadila in v bistvu vem, da bo tako (saj druge izbire ni, kajne?), ampak zdaj mi še vedno gre na jok, ko premišljujem o tem in debato o varstvu z možem ves čas odlagava...
Eh, blesava sem, saj vem... Pa saj me bo minilo. No, hotela sem malce odložiti breme. Hvala vsem za odgovore (za tolažilne besede, pa tudi za grajanje - saj si menda tudi tega zaslužim)..
|
|
|
|
Natisni
Vseeno bi se lahko podpisala z imenom, ker to, kar daješ skozi ti, smo dajale v veliki večini vse.
in se potem trudila cel dan, da ne bi mislila na to... 
