|
Anonimen -> RE: Meje, a sploh obstajajo v ljubezni (12.5.2006 2:53:29)
|
Linka nisem prebrala, ker mi ni hotela odpreti strani, zato ga ne morem komentirati. Bom pa samo odgovorila na tisti, kar si ti vprašala.
Sem ena tistih, ki sem sedem let požirala od bivšega moža vse, kar se je požirati sploh dalo. Ne bom naštevala, kaj vse je to bilo. Zakaj sem to počela, se včasih vprašam še danes, pa čeprav je vse že zdavnaj mimo. Mislim, da je bilo vse skupaj v upanju, da bom pa lahko razmere izboljšala, da ga bom lahko spremenila in podobno. In nenazadnje imamo skoraj vse verjetno v glavi tisto, da ko se poročiš, še poročiš enkrat in za vedno. In tisti stavek "v dobrem in v slabem itd.". Danes vem, da nisem bila samo nora, ampak tudi krepko neumna, ker sem v kaj takega verjela. Danes vem, da prstan in papir ne pomenita nič za sam dober odnos.
Česa ne bi nikoli (več) odpustila? Moram priznati, da je tega kar veliko. Varanje (fizično in psihično) je seveda na prvem mestu. V kolikor bi se moj partner zaljubil v drugo ali pa seksal z drugo, bi bilo najine zveze konec v trenutku, ki bo za to izvedela. Ne glede na to, kako težko bi mi bilo. Ampak enkrat sem to že dala čez in preživela in prepričana sem, da bi tudi drugič. Ali tretjič. Vseeno.
Zvestoba pa si deli prvo mesto tudi z nasiljem. Psihičnim ali fizičnim, spet vseeno. Tudi tega ne pogoltnem nikoli več. Kar se tiče fizičnega nasilja, je konec takoj, ko prvič dvigne roko nad mano in jo name tudi položi. Za psihično nasilje vemo, da traja dalj časa, da odkrijemo, da to sploh je, ampak v trenutku, ko bi to odkrila in ko bi sama pri sebi razčistila, da je pa tega preveč (glede na pretekle izkušnje bi to ugotovila razmeroma hitro), bi bilo pa konec.
Glede skoraj vsega ostalega pa bi bila morda še pripravljena na kompromise. Bi pa zvezo končala takoj, ko bi si bila na jasnem, da v partnerja nimam več zaupanja. Zveze brez zaupanja zame ni.
Tvoja naslovno vprašanje pa... Zdi se mi, da ti težko odgovorim nanj. Pravijo, da je v ljubezni in v vojni dovoljeni vse. Po tej logiki je potem povsod dovoljeno vse. Meje sicer ni, v koga se bomo zaljubili, je pa meja, kaj bomo prenašali, da bomo to osebo res imeli, kolikor se jo sploh da imeti. Jaz te meje zdaj imam. Sem prilagodljiva, ne pa povsod in ne za vsako ceno. Imam svoje principe, od katerih ne odstopim. Raje sem sama, kakor da bi se jim morala odreči. Ker se še vedno držim pregovora, da sem raje dobro sama kakor slabo s komerkoli.
Upam, da sem sploh zadela bistvo vprašanja.
|
|
|
|