Anonimen
|
Zgodilo se je sicer že dobrega pol leta nazaj, ampak vseeno. Moja prijateljica, bivša soseda, je bila s svojim partnerjem skupaj približno 7 let. Rodil se jima je tudi otrok. Skupaj sta živela, oba sta hodila v službo in na splošno gledano jima ni ničesar manjkalo. Da sta bila pa nezadovoljna eden z drugim, smo pa videli vsi. On se je pritoževal čez njeno razvajenost, neorganiziranost, neukvarjanje z gospodinjstvom in z otrokom, ona pa čez njegovo prezaposlenost, hobije in teženje. Predvidevam, da so bili to vzroki, da si je ona našla ljubimca. Za katerega njen partner seveda ni vedel. Nihče niti ne ve (baje), koliko časa je to skrivno razmerje trajalo. Potem pa se je lani zgodilo, da je ona zanosila. Za splav se je uradno odločila iz dveh razlogov: ker ni želela imeti še enega otroka (v tistem momentu) in zaradi nekaterih zdravstvenih težav. Njen partner je bil proti splavu in takrat je med njima počilo. Takrat se je razvedelo tudi za ljubimca in njuna veza je šla v tri krasne. Na željo obeh. Če odmislim govorice, ki so potem nastale (da še sama ni vedela, čigav je otrok, in da je bil to razlog, zakaj je šla delat splav), je bil rezultat ta, da se je ona odselila k ljubimcu, torej sedaj k njenemu novemu partnerju. Ker sta z bivšim prej živela pri njenih starših, je bila ona tista, ki je prostovoljno odšla iz hiše. Tudi otroka je prostovoljno prepustila bivšemu, na CSD-ju podpisala vse papirje, da ima bivši skrbništvo in sedaj za otroka plačuje preživnino. Z novim partnerjem je sedaj srečna, pa tudi on ima že novo dekle, s katero se očitno lepo razumeta. Otrok je pri njemu in brez problema lahko rečem, da je zgleden oče. Kakor je treba. In tudi ona redno plačuje preživnino, le da (po njegovih besedah) otroka vidi morda 2x mesečno. Menda je tako na njeno željo. Mene pa zanima, kako bi ve njo ocenile kakor mamo? Da se razideš, ker nisi zadovoljen, je logično. Da iz istega razloga varaš, bi tudi še nekako razumela, prav. In celo tako daleč grem lahko, da bi bila še sposobna razumeti, da je ženska tako razumna, da ugotovi, da bi bilo za otroka (vsaj trenutno) pri očetu bolje poskrbljeno, in ga prepusti njemu? Ali je pa res samo v nas tako zelo zakoreninjeno razmišljanje, da otrok pa pač mora biti pri materi? Da je pa v nasprotnem primeru mati slaba ali neprimerna? Jaz namreč poznam vse vpletene in bi težko za kogarkoli od njih rekla, da je kakorkoli neprimeren starš. Okolica pa na to gleda drugače. Pa ve?
|