|
nejcko -> RE: reakcija na malega bratca?? (27.4.2006 21:18:02)
|
Jaz imam med sinom in hčerko 2,5 let razlike. Sin je sestrico zelo dobro sprejel, težave so se začele, ko je bila tamala stara kakšne 3 mesece - začel je pootročeno govoriti, hotel je imeti dudo (ki jo prej nikoli ni imel), hotel se je dojiti itd. Bolj ko je tamala rastla, bolj so se stvari normalizirale, saj sta postajala čedalje večja partnerja pri igri, sin se je počutil "velikega", ker je lahko pazil na njo in njene prve korake, jo čuval in stregel.
Seveda je ljubosumje ostalo, še danes sta ljubosumna drug na drugega, predvsem kar se mene tiče - če se en crklja pri meni, se hoče še drugi. Pravzaprav sta glede mene čisto enako ljubosumna - tamala mogoče še bolj.
Jaz nisem kaj dosti paničarila okoli te ljubosumnosti. Seveda sem kradla trenutke, ki sem jih namenila samo sinu, ampak v večini sem mu vedno dala vedeti, da sta sedaj dva in da je pač zdaj situacija drugačna. Meni se zdi brez veze, da se mora nekdo vedno posvečasti samo enemu otroku, recimo starejšemu. Zdi se mi, da mu s tem kljub spremenjeni situaciji v družini še vedno dajemo občutek, da je je eden in edini in da je nekdo vedno na razpolago samo zanj. Otrok se mora navaditi, pa čeprav se kruto sliši. Jaz sem bila veliko sama z obema in, žal, ni šlo drugače, kot da sem ju oba navadila, da je mamica samo ena, ona dva sta pa dva.
Verjetno ti nisem kaj dosti pomagala, ampak jaz sem mogoče glede vzgoje bolj staromodna - če so zmogle naše babice gor spraviti tudi po deset otrok, ki danes niso nobeni čustveni invalidi, ne vem, zakaj jaz ne bi mogla dveh.
Drugače pa ti želim, da se stvari pri vas čim prej normalizirajo, ker vem in priznam, da je bilo kljub vsemu naporno[sm=smiley2.gif]
|
|
|
|