|
Primoza -> Novopečeni očetje! (6.6.2004 9:00:38)
|
Predvsem je dojenček zame velika odgovornost, seveda pa imam izredno veliko veselje ob spremljanju razvoja oziroma napredka. Ker sem naravoslovec, skušam stvari "ovrednotiti" to pomeni da se pred vsako spremembo v življenju kar najbolje pripravim oziroma skušam vnaprej predvideti vse možne težave.
Nisem ne vem kako čustveno bitje, bolj se trudim prepoznati težave partnerja in mu pomagati po svojih najboljših močeh. Seveda pa porod predstavlja vedno nek čustven naboj, ki te potegne za seboj, posebno pri navzočnosti ob porodu. Poleg tega imam precej stabilno oziroma močno ženo, ki se je na porodu odlično držala, na njeno željo sem bil še v vlogi "filmarja" in ko gledam film, ji lahko samo čestitam.
Pri drugem je bilo podobno kot pri prvem, le da so bile stvari že bolj rutinske (kar pa ne pomeni da so prihranjena tipična dejstva o dojenčkih, spanje itd.).
Drugače je v času nosečnosti moja žena, ki je športnica, funkcionirala isto kot prej, le da so bile seveda aktivnosti prilagojene manjši porabi kisika. Npr. v hribih je bila nošnja nahrbtnika omejena, sam sem nosil tamalo, pa še opremo. Pri prvi nosečnosti je bilo enostavneje to, da sem lahko vzel več opreme, ker ni bilo še tamale itd.
Delo si skušava vedno deliti, ona ima čez pospravljanje, jaz pa kuhanje in nabavljanje.
Pred porodom sva si na mojo pobudo omislila še snažilko enkrat tedensko. Sedaj vidiva, da je bila ideja dobra  ))))).
Takoj po prvem mesecu po prvem porodu smo si vedno pustili del prostega časa, tako ženinega kot mojega zase. Tako je tudi žena po dveh mesecih postopno začela hoditi na krajše gorniške ture na cca 14 dni in puščala zalogo iztisnjenega mleka. Držala sva se pravila, da ima tisti, ki pride s ture, pravico še do nekaj urnega dnevnega spanca, drugi pa pelje dojenčka za tisti čas ven. Ker po takih športih pade pritisk, je tudi sledeč spanec zelo krepčilen.
Po kakih štirih mesecih je bil čas so se mišice dojenčku že toliko utrdile, da smo lahko šli tudi na kako bolj razdrapano pot.
Pri drugem, ki je sedaj star 20 dni, načrtujemo prav enak redosled. Pomembna se mi zdi pametna vključitev naše triletnice v spremenjeno družinsko okolje, ki se je odlično posrečila, morda tudi zato, ker na začetku nisva pretiravala z bombardiranjem tamale z dojenčkom v smislu hitrih sprememb njene rutine.
Tako je po kratkem začetnem obdobju, ko se je izogibala omenjati ime dojenčka, ki je bil takrat še v porodnišnici, izredno hitro vklopila v novo stanje in ga tudi vključila v njene domišljijske igre.
Se pravi stvari, ki sva jih zastavila, so se nakako uresničile oziroma se uresničujejo...
|
|
|
|
. Sva še enkrat delala, da je bilo sigurno... 
