|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
23.4.2006 15:23:02   
Una
Kerensa, res fajn da tole pišeš!!! Namesto da bi šla počivat, sem se čist zbudila, ker je tvoja (življenjska) zgodba tok zanimiva.


_____________________________

LP, Una

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
23.4.2006 22:50:03   
barakuda
No Kerensa !!! Ali si utrjuješ prste, ker nocojšnja služba zahteva NADALJEVANJE! user posted image

Zdej pa res komi čakam!
No, pa še glede POLICIJE me zanima, ker si mogoče spregledala.
Ali bi se še s tem ukvarjala, al ti je dol padlo vse skupi takrat?

(odgovor članu Una)
Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
23.4.2006 22:51:47   
Anonimen
Komaj sem prilezla do šihta... Dejte mi dihat, no... user posted image user posted image user posted image

Ne, policija mi pa ni "dol padla"... Ker me niso hoteli medse, so v meni dobili nasprotnika... user posted image user posted image user posted image  Saj veš - če nisem z vami, sem proti vam...

Samo da spacam skupaj službene evidence, pa grem tipkat, velja?

(odgovor članu barakuda)
  Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 1.del)
24.4.2006 2:12:39   
Anonimen
V bolhci sta sedela dva simpatična "dečka", nekaj let starejša od naju. In da ne bomo vpili skozi okna ob Celovški cesti malo manj kakor sredi noči, sva morali seveda obe z L. ven. Meni to ni bilo problem, ker je bilo moji mami tako ali tako vseeno, kje sem in kdaj sem. Mama od L. pa je njo nekoliko bolj kontrolirala. Konec koncev je bila stara šele slabih 15 let. Ampak izgovor, da gre mačkom na dvorišče odnest večerjo, je vedno zalegel.
Prvo zadrego smo hitro premagali in z L. sva dobili učno uro radioamaterstva. Izvedeli sva, da najina walkie-talkieja delujeta na frekvenci kanala 22 in da sta imela tudi onadva svoji CB postaji naštimani na ta kanal, zato sta naju slišala. Pokazala sta nama, kaj je sploh CB postaja, saj sta jo imela v avtomobilu. Simpatična mašinca, ni kaj. Tako sem vsaj izvedela, čemu služi 120 cm visoka antena na strehi bolhce, pritrjena z gromozanskim magnetom. Ja, valda, kakor da gre bolhca tako hitro, da bi anteno odpihnilo, ja... Predstavila sta nama osnovna pravila radioamaterstva: da ima vsakdo na frekvencah svoj "skip" (to je isto kakor "nick" na RR), da sta onadva "Gams" in "Strela", da se radioamaterji pogovarjajo v šifrah (določene stvari). Izvedeli sva, da so "osmičke" poljubčki, da QTH (ku-te-ha) pomeni "lokacija" in še marsikaj. Učno uro pa smo morali prekiniti, ko je od L. mama začela skozi okno hiše vpiti, če L. slučajno mačkom KUHA večerjo...
Večerna srečanja so se seveda začela ponavljati in mislim, da ni minilo 14 dni, ko sva bili obe z L. zatrapani do ušes in verjetno še majčkeno čez. Kar sicer ne bi bil problem, če ne bi bile obe zacopani v istega! Vsak večer sva izvedeli kaj novega in med drugim tudi to, da je Gams delal v enem od lokalov v BTC-ju. To, da sva šli vsak dan po šoli tja na en sok, ki sva ga potem žulili tudi po dve uri, je že kar jasno, kajne? Ena pred drugo sva verjetno hoteli skriti, da sva zacopani v istega tipa, ampak najbrž nama ni zneslo. Oči sva imeli pa tako ali tako samo za njega. Do solz sva se nasmejali, saj je bil edini natakar v celem BTC-ju, ki je strankam stregel pijačo na rolerjih.
Meni pa nikakor ni dalo miru, da nimam tudi jaz CB postaje. Kadarkoli sva se z Gamsom pogovarjala na frekvenci kanala 22, je vse slišala tudi L. In to meni nikakor ni bilo prav. Spet sem morala nabrati kar dosti živcev za rezervo, da sem se nekega dne spakirala skupaj z mamo v Trst in si kupila svojo CB postajo. Model "Alan 28" (za tiste, ki se na to morda spoznate). Črno-zelen, poln lučk, ki so se svetile v temi. Zaradi te CB postaje sem načela svoj kupček ameriških dolarjev in zanjo sem jih odštela 250.
Brihtna pa, kakor sem bila, sem šele v Ljubljani ugotovila, da s samo CB postajo nimam kaj početi. Zadevo je treba vštekati v štrom, ampak ne direkt. Potrebuješ pretvornik. In da potem funkcionira, potrebuješ še anteno, a ne? Jaz pa seveda brez obojega. Na kanalu 22 se nas je v tem času že nabralo nekaj Šiškarjev, ki smo se slišali med sabo in eden med njimi je bil tudi Spidi. Šele, ko sva se srečala, sem ugotovila, da ga poznam še iz osnovne šole. Bil je leto dni starejši od mene. Na stolpnici, v kateri je živel, je imel postavljeno 6 metrov visoko anteno, in predlagal je, da ji vzame enega od radialov (krakov, po domače) in mi ga da kot samostojno anteno. "Nekaj bo že lovilo", je rekel. Njegov sosed Damir pa je bil štromar in mi je za hobi sestavil tisti preklemani pretvornik. Vem, da je bilo nekaj v zvezi z amperi, ampak štrom mi nikoli ne šel najbolje od rok. Vedela sem samo, da na eni strani vštekam CB postajo, na drugi pa vse skupaj v štrom. Drugo me ni zanimalo. Potem pa me je Spidi še opozoril, da mi antenski signali lahko skurijo postajo. Nisem bila čisto prepričana, o čem tip govori, zato sem ga lepo povabila k sebi domov in mu rekla, naj pač zrihta, kar je za zrihtat, da se mi ne bo pokadilo iz mojih 250-ih dolarjev. Pa je privlekel s sabo neko čudno napravico, ki jo je priklopil na tisti radial, in potem smo hodili z anteno gor in dol po sobi in iskali najprimernejšo lokacijo zanj. Našli smo jo (imela sem dvojna okna) med obema šipama, če je bil radial postavljen diagonalno. Fiksirali smo anteno v les na kovinskem podstavku in to je bilo to. Še danes ne vem, za kaj je šlo.
Potem se je pa začelo. L je s svojega okna natančno opazovala naše magistriranje iz postavljanja antene in v enem tednu je prepričala svojo mamo, da to pa mora ona tudi imeti. In je dobila. Enako CB postajo, s to razliko, da je tudi ona na streho njihove hiše postavila 6-metrsko anteno, ki je lovila seveda bolje od moje. So fu***** what?
Sploh se ne zavedam, kako, ampak v enem mesecu smo bili na kanalu 22, ki je postal naš domač kanal za čvek, prava druđčina. Jaz sem si izbrala skip Lisička, L je postala Bambi, tukaj sta bila seveda še Gams in Strela, potem pa še Spidi s svojim nosečim dekletom, pa Damir s sestro Jasmino, pa Ris s svojim dekletom Tačko (ki je danes ena od RR-ovk, ampak ne povem, katera), pa Sana (moški, rojen v Sanskem mostu), pa Vojc, pa Aco z ženo Višnjo... Uff, malo morje nas je bilo in skoraj vsak dan so prihajali novi, ki so videli, da se zbiramo na kanalu 22 in posledično tudi v živo.
Večerna srečanja so bila seveda na dnevnem redu. Jaz, Bambi (L) in Gams, ki je vsak večer po službi priropotal na parkirišče poleg našega bloka. Jaz sem imela neovirane izhode, Bambi pa ni smela ven, čim se je stemnilo. Gamsa pa prej kakor ponoči ni bilo od nikoder. In tako sva mirno sedela v "pegleznu", malicala, klepetala po CB-ju in poslušala radio. Takrat je bila ravno aktualna "Cesarica" od Oliverja Dragojevića. Gamsu je nekajkrat zraslo čez glavo, da Bambi kuka skozi svoje okno proti bolhci in kaj midva počneva v njej (pa res nisva nič) in je enostavno na sprednjo šipo dal časopis. Saj imajo bolhce majhno šipo... Ko sva se pa sredi noči pobrala vsak k sebi domov, je pa na parkirišču obvezno ostala kaka vrečka od čipsa, pločevinka od Coca-Cole ali pa škalica njegovih rdečih Marlboro.
Jaz sem imela pa iz dneva v dan večje podočnjake. Podnevi izmensko šola in služba, ponoči pa, v najboljšem primeru, 3 ure spanja. Da sem šolo nekajkrat prespala, je kar logično. Službe seveda že zdavnaj nisem imela iste. Menjavala sem zaposlitve preko študentskega servisa in zagotovo sem vedno delala vsaj tri tedne v mesecu. Denarja mi ni manjkalo, ampak kaj, ko mi to ni čisto nič pomagalo ne pri spanju ne pri Gamsu...
Da bi naivna 16-letnica, kakor sem bila, dojela, da 22-letnik z njo nima kaj pametnega početi, seveda ni mogoče, kajne?
No, Gamsov prijatelj, Strela, je bil pa očitno "tiček" svoje vrste. Vsaj tako je izpadlo. Ko je bil z Gamsom, je bil njegov najboljši prijatelj, ko pa ni bil z njim, mu je pa zasajal nož v hrbet. Zdaj vem, da so tako ali tako vsi vedeli, da sem bila trapasta na Gamsa, torej je bil Strela, kot takrat njegov najboljši prijatelj, pač prvi, ki je to videl. In zakaj ne bi malo pomešal dreka tam, kjer ni treba? Pa sva se nekega zimskega večera (mater je bilo mraz, ej) s Strelo dobila dol pred blokom, ker je rekel, da mi mora povedati nekaj zelo pomembnega. Firbec, kakor sem, sem seveda šla. Šla sva na sprehod v park za blokom in Strela mi je povedal, da ima Gams pravzaprav punco, ki pa študira v Ameriki. Ali je bilo to res ali ne, še danes ne vem, ampak takrat me je pa treščilo kakor strela z jasnega. Naivno sem bila prepričana, da sem tipu (Gamsu) tudi jaz všeč, potem pa izvem nekaj takega. Malce mešanice maščevanja in jeze, pa je Kerensa pristala v Strelinem naročju na klopci v parku. Ko sem se potem končno pospravila domov, nekoliko potolažena (tolažba pa taka!), mi je pa kapnilo... Zakaj mi je Strela sploh to zinil? A mu je Gams rekel, da imava kaj al' kva? Al+ je samo Strela mislil, pa...? No, ja, malce prepozno mi je potegnilo, ampak kar je bilo, je bilo. In se ni več ponovilo.
In takrat mi je vse "dol padlo" za Gamsa. V trenutku je postal zame ena ta hujših barab. Sicer sva načrtovala, da bova bližajoče se Novo leto preživela skupaj, ampak od tega seveda ni bilo nič. OK, priznam, da sem ga še vprašala, kako je s tem, ampak je rekel, da bo Novoletno noč preživel v postelji. Ja, 1. januarja sem pa izvedela, s kom. Pa saj je vseeno. Vseeno je bilo že takrat, zdaj je pa sploh, a ne?
Novoletno noč sem preživela z Bambi, Damirjem in ostalo družbo na vrhu ene od šišenskih stolpnic, kjer smo metali petarde in rakete in bili verjento glasnejši od vseh ostalih. Takrat je tudi preskočila iskrica med Bambi in Damirjem, ki sta bila v naslednjih tednih malo manj kakor neločljiva. Peljal jo je v kino, na pijačo in na sprehode, jaz pa sem se za malenkost bolj spet posvetila šoli in delu. Prva ljubezen je šla v tri pi*** mat**** in jaz sem živela naprej.
Družba s CB-ja je bila fenomenalna. Vedno smo imeli kaj za početi. čeprav so bili vsi nekoliko starejši od mene, to ni bila nikoli ovira. Skupaj smo hodili na bureke na glavno postajo v Ljubljani, pa na hribe v okolici Ljubljane, kjer smo sodelovali na "kontestih" (CB tekmovanja), pa na piknike za Savo in podobno. Fantje so imeli avtomobile in tako to nikoli ni bil problem. Fant s skipom Mobi je imel športnega Cliota in z njim je bilo najbolj luštno dirkati po ljubljanskih ulicah. Ris pa je imel eno predpotopno Škodo, ki jo je klical Julka. To je bila še tista res stara, oranćna reč, ki se je komaj še držala skupaj. Kamorkoli smo šli, je ponavadi vzel s sabo svojo punco Tačko, njenega brata Simona in svojega prijatelja Vojca. Ponavadi, ja. Vedno pa ne...

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 3:02:59   
Anonimen
Nekega prav tako hladnega zimkega večera, ko sem čepela doma v pižami, zvita pod odejo in začuda brala enega od šolskih učbenikov (treba je bilo nadoknaditi manjkajoče znanje, za katerega je bil kriv Gams), se mi je pod oknom nekdo usedel na hupo in začel trobiti kakor zmešan. Katapultiralo me je iz postelje, saj sem kar slutila, da bo terorist iz prvega nadstropja popiz***, ker je imel okno svoje spalnice ravno pod mojim. Nagnem se skozi okno (že med odpiranjem sem skoraj zmrznila) in kaj vidim? Risa, Simona in Vojca. Vsi trije pijani do amena. Eden na sprednji haubi, eden na prtljažniku, Ris pa na strehi, s katere se mi je na ves glas smejal. In seveda vpil, naj pridem dol, da gremo na burek. Zabičala sem mu, naj zaboga že utihne, če noče, da pride policija. In da pridem v roku petih minut, samo, da bo dal mir.
Ko sem prišla dol, so avto s pločnika že premaknili na parkirišče. Vojc je ravno držal v roki steklenico viskija (napol prazno), ker je šel Ris, glavni pivec, ravno "urinirat" na vrata trgovine Mavrica. Jaz sem samo molila, da sosedje ne gledajo izza zaves. Ko je Ris opravil svoje, se je vrnil do Julke, vzel viski, se povzpel na Julkino streho in začel plesati po njej. Me je že prijelo, da bi šla domov, pa me je Vojc ustavil. In mi razložil, kaj se je sploh zgodilo, da je Ris v takšnem stanju.
Gospodič Strela je Risovo dekle, Tačko, povabil na pijačo. In Tačka je mirne vesti šla. Pijača je pač samo pijača, kajne? Saj gre s prijateljem svojega fanta. Nič takega. Nekaj se je sicer govorilo, da sta se iz Ljubljane odpeljala na Bled s Strelinim Yugotom, ampak jaz nimam pojma. Skratka - ko je Ris prišel domov (s Tačko sta živela skupaj), Tačke ni bilo nikjer. Očitno je bil bolj ljubosumne narave in ko je izvedel, da je šla ven s Strelo, mu je počil film. Pa je sklical svojo moško druščino in so šli ven pit. Zdravit Risovo ljubosumje in jezo na Strelo in Tačko. Da je tukaj Strela spet mešal drek, je jasno.
In tako smo stali tam na tistem parkirišču in lovili Risa, ki je hotel skočiti na Celovško cesto vsakič, ko je zagledal rdečega Yugota. Potem pa je Simon predlagal, da gremo do brunarice za Savo, kjer je bila neka zabava. Seveda smo bili vsi za to. Ris, Vojc in jaz v en avto, Simon pa v svojo Florido. In gasa za Savo...
Tam je bil cel kup ljudi, glasna glasba in - šok: vstopnina! Risu se je fučkalo, ali gre noter ali ne, jaz sem pa denarnico pustila doma. Tako sta šla samo Simon in Vojc "preverit teren" - če se nam sploh splača plačati vstopnino za štiri ljudi. Nekam sumljivo dolgo ju ni bilo nazaj in če me danes vprašate, kako je to mogoče, vam ne bom vedela povedati čisto nič drugega, kakor bi vam povedala takrat. Ampak z Risom sva se nekako znašla na zadnjih sedežih Simonove Floride. To vam pišem samo zato, ker sem se Tački (zdajšnji RR-ovki, ampak ima drug nick) že pred časom opravičila za tole, pa še sama mi je povedala, da je že takrat sumila na vse skupaj. Jao li ga meni, kaj jaz brbljam tukaj, ej...
No, ja... bližnje srečanje se je končalo, ko je Simon odprl vrata avtomobila in bi midva skoraj cepnila ven. Mater, pa trezna sem bila, ej! Ris je seveda Simonu in Vojcu zabičal, da o tem ne smeta nikomur črhniti niti besedice. S poročilom, da se v brunarici ne dogaja nič posebnega, smo se spakirali stran od tiste Save. Vojc je peljal domov Risa, Simon pa mene. Ma da me ne bi kdo vprašal, če sem imela še s Simonom kaj, ker bom kar pop******! Ko sem se naslednje jutro zbudila in spravila k sebi, sem se počutila kakor povožen burek. Saj bi se ve najbrž tudi, če bi najprej pohopsali prijateljičinega fanta (no, ja, Ris je bil pobudnik, to se še spomnim, ampak jaz pa tudi nisem kaj preveč protestirala), potem pa še brata (spet jaz nič kriva). Kar nazaj pod odejo sem zlezla. Ma kakšna šola neki! Najprej sem morala najti pogum, da sploh priklopim CB. Potem pa še, da pogledam Tački v oči.
O tem, da sva se s Simonom sama potikala naokrog sredi noči, je govoril že cel CB. Od kod so izvedeli, nimam pojma. Predvidevam, da jim Simon sam ni zinil, ker je imel doma punco, ampak kdo drug bi pa lahko vedel? Samo še ta šansa je, da naju je kdo zasledoval (bili smo dovolj velika druščina, da je bilo kaj takega mimogrede možno). In samo čakala sem še, kdaj bo kdo zinil zame in za Risa, pa bo počilo. Ampak o tem še do danes ne ve nihče in če bo kdo izvedel zdaj, pa naj. Zdaj je že vse mimo. Ris in Tačka nista več skupaj (nisem bila jaz razlog, res ne - to lahko Tačka sama potrdi, če se bo izdala, katera je) in imata vsak svojo družino. Jaz pa tudi.
Ampak že čez nekaj dni to sploh ni bilo več aktualno. Zgodil se je namreč piknil ob Podpeškem jezeru, kamor so šli Bambi, Sana, Damir in Bagi. In Bambi se je zagledala v Bagija. Na Damirja je čisto pozabila in ubošček je izvisel kakor kuhan špaget. Nova ljubezen je bila na vidiku in cel CB je govoril samo še o tem. Moj kiks je bil pozabljen. Jaz sem se pa, iz lastne varnosti, držala čimbolj stran od teh preklemanih dedcev. Prijatelji smo bili pa še vedno in še vedno smo se družili.
Veliko smo se klatili naokrog s Sano, ki je razvažal pizze, pa z Mobijem, ki je popravljal dvigala, pa z Bagijem, ki je ravno kupil novega VW (ki ga je teden dni zatem raztreščil točno pred policijsko postajo v Šiški),... Spidijeva punca je rodila fantka in še ko je bila v porodnišnici, je proslavljal cel CB. Potem pa smo imeli spomladi spet razlog za zabavo - Hugo je odhajal v vojsko v Postojno. Poslovilca je bilo seveda treba narediti. Aja, Hugo je bil pa od Strele mlajši brat...
Ja, jeb* ga, očitno imajo to v familiji... Imel je punco Pandoro, ki je bila tudi med bolj ljubosumnimi. Nekaj časa jo je Bambi prav uspešno provocirala, ampak Pandora je potem na njene provokacije postala odporna. Jaz sem pa raje "undercover" povabila Hugota na kako pijačo ali pa na izlet za na "kontest" in ni minilo dolgo, ko sva skupaj sprehajala njegove tri nemške ovčarke. Kje drugje kakor za Savo, seveda! In jasno, da Pandora o tem ni vedela nič. Upam, da se ne bo še ona našla tukaj med RR-ovkami, ker potem se mi pa res slabo piše...
Ampak potem je šel pa Hugo v vojsko in če bi se potrudila, bi še danes našla kje med papirji kakšno njegovo razglednico iz Postojne. To je bilo pa vse. Potem se je začelo poletje in aktualno je postalo morje.
Za hotele ali apartmaje seveda nihče ni imel denarja, tako, da so nam preostali smo še naši avtomobili in pa kampi. Sana je takrat vozil Berto (fedr gajbo ali katrco, kakor hočete). V prtljažnik smo vrgli vsak svojo spalno vrečo, pa plinsko jeklenko in nekaj malenkosti, in odpeljali smo se na morje. vsak vikend. Sana, Mojca (sošolka iz SŠ), Sekica (ime spremenjeno izu varnostnih razlogov), Jurko (njen bratranec), Uhanček (njen fant) in Uri. Nekajkrat smo se še potrudili in vlekli s sabo šotor, ampak smo hitro ugotovili, da je ceneje prespati za avtomobilom v spalni vreči na travi ob cesti dol proti Fiesi, kakor pa plačevati kamp za toliko oseb. Da so nas vsako noč zbudili in prepodili varnostniki z mega-lajtkami v rokah, je jasno.
Kuhali smo na jeklenki, igrali na kitaro, nosili s sabo kasetofon na ramenih, se sprehajali po skalnati peš-poti med Fieso in Piranom, se smejali nudistom, metali žabice na sladkovodnem jezeru v Fiesi in še marsikaj. Diskoteke nas niso zanimale. Raje smo bili zunaj, v naravi, če se temu lahko tako reče. Peš smo šli do Portoroža, ko plaže še niso bile plačljive, in pri Drogi Portotož smo se sončili pod iglavci. Gledali smo zbor "hroščarjev" pri solinah in igrali igrice pod šotorom v Portorožu. Šteli smo drevesa in kante za smeti, zafrkavali prodajalke v obcestnih trgovinah in poskušali vsakič posebej zbežati s Petrola, a smo se "usrali" zaradi kamer.
Ob večerih smo posedali na plaži, prakticirali nočno kopanje, pili pivo in se smejali na ves glas. Seveda nismo bili edini, saj je bila Fiesa vedno polna nam podobnih žurerjev. Spoprijateljili smo se z motoristi iz Zagorja, predvsem s Pilotom, ki je pred nekaj leti tragično umrl na cesti. Še danes se spomnim, kako nam je vzel kasetofon in ga raztreščil na plaži, ker mu naša glasba ni bila všeč (balkan narodna), mi pa smo bili tako polni piva, da smo se mu smejali. In tudi takrat, ko sta s svojim dekletom v kampu spala pod neko plahto med njunima dvema motorjema in ko se je Pilkotu motor zrušil na glavo, on pa je popenil na punco, je bilo za crknit smešno. S čim vse ga je ženska obkladala, ej! Mi smo se pa valjali od smeha, ko sta se lovila po kampu, besna kakor risa, in si grozila. Cel kamp sta zbudila. R.I.P., Pilko...
Junija, mesec dni pred koncem drugega letnika srednje šole, v kateri mi je šlo pravzaprav čisto dobro, pa me je pičilo kakor strela z jasnega. da pa jaz ne bom več hodila v šolo, ker je to en sam strošek. Kar je bilo takrat pravzaprav res. To, da sem bila skoraj 17-letna dijakinja, mi ni pri nobeni službi prav nič pomagalo. In šola ni prinašala nobenega denarja, same stroške. Jemala pa mi je čas in energijo, ki bi ju lahko potrošila v službi in zaslužila denar. In tako me nekega lepega dne sploh ni bilo več v šolo. Po približno enem tednu sem dobila domov obvestilo (oz. ga je moja mama, ki pa ga je dala meni), da ne hodim v šolo in da naj se zglasim pri šolski psihologinji z razlago in opravičilom, saj me bodo v nasprotnem primeru izpisali, predmetov mi pa ne bodo priznali. Seveda nisem šla in točno to se je tudi zgodilo.
Med tednom sem večinoma delala, vikendi pa so bili rezervirani za zabavo...

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: Osnutek avtobiografije (Love affairs...)
24.4.2006 4:08:54   
Anonimen
Fiesa je bila torej naše glavno pribežališče. Bolj, ko smo zakorakali v poletje, več smo bili tam. Ne samo med vikendi, ampak tudi že med tednom. Julija in avgusta smo bili vsi pravzaprav zelo malo doma. Tam smo tudi spoznali svojo stalno družbo, s katero smo igrali kitari, prepevali "Angie" in pili pivo (od takrat naprej se mi pivo gravža).
Nekega večera, ko smo se sprehajali po potki od kampa proti plaži, smo se ustavili pri sladoledarjevi trafiki in si kupili malo manj kakor kilogram sladoleda v kepicah. Imeli smo polne roke kornetov in polne riti piva in potem smo sladoled ponujali obiskovalcev kampa in plaže. In nekako je naletelo, da sem jaz kepico jagodnega sladoleda (mater, kakšnih banalnosti se spomnim, pri ostalem imam pa luknjo v spominu zaradi promilov) ponudila nekemu simpatičnemu blondincu, ki se je sprehajal s svojim dekletom. Seveda jo je vzel, kljub ubijalskim pogledom svojega dekleta, in še isti večer sem izvedela, da je dečko iz Zagorja in da ima zagotovo najbolj mehke lase na celi plaži. Jasno, da dekleta ni bilo niti pod razno v bližini...In mi je bilo popolnoma vseeno, da tudi njega nisem videla nikoli več zatem.
Zraven naše Berte pa je bila tri vikende zaporedoma parkirana še ena Berta. Na haubi so imeli kasetofon, kakor mi (dokler nam ga niso Hell's Angelsi raztreščili) in iz njega je stalno bobnela glasba skupine Victory. Najbolj se spomnim enega trapastega komada z refrenom "čenčerija" al' nekaj tacga. Mojca je vztrajno zalezovala enega od treh fantov, ki so bili tam s to Berto, pa ji nikakor ni uspelo. Tokrat še hvala Bogu, da sem se jaz zagledala v drugega. Klicali so ga Rudy Valentino, ker je hodil okrog z neko smešno rutko na glavi. En večer, ko sva se nekoliko predolgo zadržala na obali, so fantje iz moje družbe (Sana, Jurko in Uri) stavili, ali imava kaj ali ne. In vsakič, ko se je kdo spomnil na to, so odprli piksno piva. Ko mi je uspelo priti nazaj do naše Berte (Rudyja sem pustila pri njegovi družbi), je bilo na robniku ceste zloženih toliko pločevink, da jih nisem mogla prešteti. Kdo je pa dobil stavo, se pa še danes ne ve. S Sano imava še danes stike in vsakič, ko me vidi, je to ena prvih stvari, kar me vpraša. Jaz pa se mu še vedno samo smejim. Nekaj pa lahko ostane tudi samo moje, a ne? Pa da si ne boste kaj preveč mislile, babe smotane...
Ker smo se morali mi pobrati v Ljubljano, sva si z Rudyjem izmenjala naslove, on pa mi je dal še svojo telefonsko številko. Obljubila sem mu, da ga bom poklicala. Ampak je trajalo, da sem ga res...
Našla sem si delo v bivšem Dairy Queenu, kjer je delal tudi Jurko. In ko se je poletje nehalo in ko so se nehala tudi naša počitnikovanja na morju, smo se spet zadrževali v Ljubljani. Sprehajali smo se po Tivoliju, skočili po kak promil na Petrol (ni še bilo današnje prohibicije!) in potem posedali na klopcah ob Koseškem bajerju. Ali pa smo šli sredi noči v Mostec, plezat na skakalnico. In ravno tam me je nekega večera Jurko popolnoma presenetil, ko me je vprašal, če bi hodila z njim. Butelj, kakor sem, pa jaz njemu nazaj:"A ne zanš sam hodt?" Revčka je čisto zvilo. Usedel se je na bicikl in odbrzel, Uri (njegov najboljši prijatelj) pa mi je potem, ko sva pešačila proti domu, povedal, da je Jurko za to vprašanje zbiral pogum že od poletja, ko sem ga jaz po Fiesi srala z Rudy-jem. Potem je pa mene zvilo. Saj je bil Jurko simpatičen dečko, ampak da bi pa jaz hodila s policajevim sinom? Ja, no, pa sem potem...
Ko sva se uspela spet srečati, sem se mu opravičila in preko prijateljskega druženja je potem res iz tega nastala takorekoč prva resna zveza. Skupaj sva bila celih sedem mesecev, kar je v današnjih časih za dva 17-letnika kar nekaj. Vmes se je sicer še nekje pojavila Bambi, ki me je poskušala narediti ljubosumno (za nekaj dni ji je tudi uspelo), ampak par sva bila pa le midva. Tudi Jurkotu je uspelo uiti iz šole, zaradi česar se je njegovemu visoko izobraženemu očetu skoraj zmešalo. Ampak ni nič dosegel in je kljub temu preživel. Z Jurkotom sva od Sane kupila razpadajočo stoenko za bivših 400 mark, potem pa sva se nekako spravila do S-bara v Sostrem in se na parkirišču bivšega avtosejma učila voziti. Kaj češ, hotela sva biti samostojna...
Ja, pa sva si kaj kmalu tudi prav lepo samostojno začela nabirati policajske kazni. Kaj pa naj policaj naredi drugega z dvema mladoletnikoma, ki se brez vozniške vozita naokrog po Ljubljani v neregistriranem avtomobilu? S to razliko, seveda, da je Jurkotov oče, kot policaj, vse sinove prekrške dnevno brisal iz računalnika, moje pa je prav lepo pustil tam. Do polnoletnosti mi tako ali tako sodnik za prekrške ni mogel poslati drugega kakor opomin. In ker nama je Ljubljana kmalu postala premajhna, sva zbrala pogum in se odpravila proti Primorski. Da je bilo to pozimi, ni nobenega od naju motilo. Najprej sva prilezla samo do Planine pri Postojni, kamor sva hodila po Urija, ki je bil med tednom tam v zavodu, potem pa tudi do Fiese. In ker sva delala na različnih koncih, sva kaj hitro ugotovila, da potrebujeva dva avtomobila. In tako si je Kerensa kupila rumenega fičkota, ki ga je poimenovala Đuro...
Avtomobilček sem kupila od neke družine s kmetov na Hrušici v Ljubljani. Saj se spomnim priimka, ampak ga ne bom napisala.Pravzaprav so bile tisto Dobrunje, no. Pa saj ni važno. Avtomobilček me je stal 20.000 SIT in stari gospe se ni zdelo prav nič čudno, da ga kupuje neka smrklja. Še rezervne gume mi je dala za sabo. Đurota sem prav po babje načičkala, mu namontirala spodoben avtoradio in zvočnike in stoenko prepustila Jurkotu.
Z Šurotom sva podirala vse rekorde. Iz Šiške sva na Planino pri Postojni prišla (po stari cesti!) v 27-ih minutah, s tem, da sva še nekaj minut stala nekje sredi vrhniškega klanca, ker je zakuhal in je bilo treba v kiler zbasati nekaj snega, da se je spravil k sebi. No, saj potem je pa iskrice metal iz auspuha, ampak šel je pa še vedno kot strela. Zimi primerno je bilo tudi centralno gretje ob ročni zavori, tako, da mislim, da sem se takrat navadila voziti z eno roko. Preživeli smo policijsko kontrolo na bivši cestninski postaji Razdrto, kjer policaj nikakor ni mogel dojeti, da grem januarja v Fieso. Do tja seveda nisem prišla. vsaj tisto noč ne. Smo pa zbasali v Đurota dva para smuči in pancerjev, pa še sanke in vso ostalo opremo, in smo uspeli prilezti do Kranjske gore, kjer smo preživeli prav lep zimski dan. Pa po ovinkih na Krvavec smo šli tudi kar nekajkrat.
Potem pa nam je Đuro zagodel na kmečkem turizmu na Toškem čelu. Zlomila sem ključ in polovica je ostala v ključavnici. Ni nam preostalo drugega, kakor da razmontiramo armaturo, damo skupaj dve žički in zalaufamo avto. Kar smo seveda tudi naredili, da smo sploh lahko prišli domov. In Đuro je od takrat naprej laufal na žičke, ne na ključ. Za Valvoline ali Proton olje je bilo škoda denarja, zato je vsak od doma prinesel po liter Zvijezde. In da ne boste mislila - avto je šel kot urica! Ko smo nekega dne pri Sparu v Dravljah razmonitrali mašino, pa je bila bolj čista kot marsikatera druga, ki sem jo kasneje videla...
Spomladi pa nas je očitno vse začelo "metati". Tudi mene in Jurkota. Tako zelo sva bila navajena eden drugega, ker sva bila non-stop skupaj, da sva si začela iti na živce. Posledično je to pomenilo, da sva vsak s svojo družbo (on s prijatelji, jaz pa s prijateljicami) začela hoditi ločeno ven. Pri vsem tistem ljubosumju, ki sva ga kot najstnika premogla, to seveda ni moglo dolgo trajati. In sva šla 10. marca prav lepo narazen. Saj ne rečem, da nama je bilo vseeno - še zdaleč ne, ampak na srečo sva imela vsak svojo družbio, v kateri sva se super počutila, in sva prav hitro prebolela. Jurko je takrat začel delati v nekem lokalu v Zupančičevi jami in si je prav hitro našel drugo dekle (ki je premogla vespo!), jaz pa sem se tudi vrgla v delo.
S Sekico in z Mojco pa smo še vedno žurale. Hodile smo na balkan žure v M-klub v Ljubljani, v Rodeo v Kranju in v Merlina v Postojni. Včasih na štop, včasih z avtobusom, včasih pa z avtom. Jaz sem Đurota, ki je odslužil svoje, zamenjala z Repkotom. To je bil drug fičko, ki sem ga tako poimenovala zato, ker sem ga kupila v Repnjah pri Vodicah. Ta je bil pa bele barve in novejšega letnika. Nekoliko prepozno sem pa ugotovila, da ima malce bolj švoh bremze. Smo se bolj ustavljali z ročno kakor z nožno...
Potem je pa svoj obisk v Sloveniji najavil pokojni papež Janez Pavel II. Stanje v Ljubljani je bilo ob pripravah katastrofalno. Z rdečo barvo so barvali kolesarske steze ob pločnikih ob Celovški cesti, popravljali so količke, obrezovali drevesa in podobno. Policaji so imeli vsakodnevne obrambne vaje in z dvorišča bližnje policijske postaje sem lahko vsak ljubi dan posebej poslušala vaje njihovega pihalnega orkestra. Vse skupaj se mi je zdelo banalno.
In ravno takrat sem naletela na bivšo sošolko iz srednje šole, Tashy, ki je živela le nekaj blokov stran od mene in je iskala sostanovalko v garsonjeri. Ker so bile moje domače razmere še vedno nespremenjene, sem se odločila, da se odselim. Službo in denar sem imela in vse skupaj ni bil noben problem. Mami sem povedala, kje bom, čeprav me ni vprašala. You never know... In pri Tashy sva se imeli prav luštno. Sicer se nikakor nisva ujeli pri glasbi (imeli sva pa en sam hi-fi stolp) in tudi v iste diskoteke nisva hodili, ampak to sploh ni bilo pomembno. Važno, da sva se imeli vedno o čem pogovarjati in da sva skupaj obglodali vse kosti, kar se jih je dalo.
Edina napaka, ki sem jo naredila, je bila pa ta, da sem pozabila preparkirati Repkota s parkirišča pred blokom na dvorišče pri Tashy. Papeža smo gledali s strehe na hiši, kjer smo živeli, pred tem pa me dva dneva ni bilo nič doma. In ko je papež odšel skupaj s svojim papamobilom, sem se jaz odpravila do mame, nahranit Desmonda in vzet avto. Desmond je bil, Repkota pa nikjer. Skupaj s prometno sem šla na policijo in prijavila krajo neregistriranega fičkota brez tablic in možje v modrem so hitro ugotovili, da mi ga ni nihče ukradel, ampak da ga je Mestno redarstvo odpeljalo s parkirišča dan pred papeževim prihodom, ker je kazil videz okolice. Papež pa ja ne bo tega gledal! Popolnoma užaljena sem dobila še položnico za odvoz in obvestilo, da me čaka na varovanem parkirišču na Cesti dveh cesarjev. Kamor ga nikoli nisem šla iskat, pa tudi plačala nisem nič.
Potem pa sem je zgodilo, da sem popolnoma nepričakovano ugotovila, da Tashy počne nekaj, kar meni ni všeč. In ravno tako se je njena prijateljica Manca ponudila, da mi odstopi eno od svojih sob v štirisobnem stanovanju, kjer živi sama z bratom. Ponudbo sem sprejela z obema rokama in se preselila dve ulici naprej...

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
24.4.2006 5:01:34   
Anonimen
Aja, pa a vas lahko prosim, da neprimerne komentarje zadržite zase, da mi ne bo treba kej brisat? user posted image user posted image user posted image  Ena RR-ovka mi je namreč rekla, da ni glih najbl varno tole napisat, kar sm dons, ampak moja bukla pač ne bi bla moja bukla brez tega... In jest tut ne bi bla, kar sm, če ne bi kdaj česa usrala, a ne? Ampak če se pa še kkšna spozna kje tle u mojmu lajfu, pol se pa poberem z RR, ej... user posted image user posted image user posted image
Ma ne, sej se itak hecam... če komu kej ni prov, bo mogu pač on s tem živet... jest sm se že sprijaznila, dejansko sodelujoči pa tut, tko da ni panike...

Do kdaj sm jest zdej u nočni? Sam mal, da na urnik pogledam... U, madonca, do četrtka! No, ja, pol boste pa duble ta tedn še kej za prebrt... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
24.4.2006 9:32:04   
klepetka
super,kerensa, mi bi še brali.user posted image user posted image Spomin pa imaš ;ni kaj.user posted image user posted image
lep dan


_____________________________



(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   [Brisano sporočilo]
24.4.2006 11:33:45   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 16:51:37   
Anonimen
Najrajši bi te pobrisala, Radha! user posted image user posted image user posted image  Da se greš smejat mojemu fičkotu zaradi papeža, ej! user posted image user posted image user posted image  

(odgovor članu Brisani uporabnik)
  Neposredna povezava do sporočila: 60
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 22:38:59   
Nasy
kerensa, zdejle si me pa spomnla na mojo >mladost< in CB-jaše..ma kje so že letauser posted image

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 61
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 22:40:31   
Anonimen
A ti si bla tut na CB-ju? A v Ljubljani? Kva pa si bla? Mogoče te pa poznam... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 62
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 22:50:21   
Nasy
ne, nisem bla v ljubljani, bla sem pa blizu celja tako, da se me ne moreš spomnituser posted image

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 63
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 22:52:52   
Anonimen
Kva pa ti veš, kje vse sm se jaz potikala... user posted image user posted image user posted image  Sej avtobiografije še ni konc... user posted image user posted image user posted image  Skip, prosim... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 64
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:01:39   
Nasy
no, jaz sem bila Čopka, >gibala < pa sem se v družbi skipov: Kivi, Bony, Ra, Eva, Pika, Baksi, Softy, Pilot, teh se spomnem zaenkrat, bi mogla it QSL kartice najt, če se spomnem še koga ...to so bili večnoma iz okolice Celja..tud mi smo meli konteste, še zdaj imam nekje tista priznanjauser posted image in kako sem bila ponosna nanjeuser posted image

< Sporočilo je popravil Nasy -- 24.4.2006 23:02:37 >


_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 65
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:04:38   
Anonimen
A ni bil Pilot iz Ljubljane? Al' smo mel pa mi tut enga tuki...

Jao, zdaj si me na QSL spomnila, ej... user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 66
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:09:34   
Nasy
ja, mi smo pol tud meli enga Pilotauser posted image sej sem si včasih pisala skipe, pa ne vem, kam je šlo tisto..včasih vem, da smo se tudi v Ljubljano pogovarjali, sploh ponoči, ko so bile veze čiste..ja, se spomnem, sem nosila cebejko na balkon hladituser posted image user posted image user posted image

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 67
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:11:08   
Anonimen
Moja je bla itak skoz vroča, skupaj s tistim pretvornikom... mater, pa kako se mu je že rekl, no... ni biu glih pretvornik... user posted image
Skipe in QTHje smo si pa itak pisal... edn najpomembnejših dokumentov je bil pa seznam frekvenc, da si takoj vedu, kam lohka spiz***, da te noben ne sliš... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 68
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:13:21   
Nasy
a usmernik misliš?

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 69
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:14:14   
Anonimen
Ja piz**, tko povej!!! user posted image user posted image user posted image
Jest si pa že dva dni glavo razbijam, kako se je že temu čudu rekl... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 70
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:17:13   
Nasy
se mi je zdelo ja, da to misliš, to se je itak skoz nevarno pregrevalouser posted image pa sem izmenično nosila za 5 minut na balkonuser posted image

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 71
   RE: Osnutek avtobiografije (CB časi - 2.del)
24.4.2006 23:17:56   
Anonimen
Ajme, kakšni cajti so bli to, ja... Na momente jih kr pogrešam... Bo treba ponovit tole pa it enkrat na kkšn kontest na Kisovc... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Nasy)
  Neposredna povezava do sporočila: 72
   RE: Osnutek avtobiografije ("cimr" ...
25.4.2006 4:16:27   
Anonimen
Stanovanje je bilo gromozansko. Še večje od tistega, v katerem sem živela s svojo mamo. Bilo je v Šiški, pri Stari cerkvi, v neki zaščiteni hiši, stari več kakor 200 let. Stanovanje je imelo še tista velikanska dvokrilna vrata in visoke strope.
Ko si vstopil, si se znašel v nekaj m2 velikem predprostoru, kjer je bilo tudi okno, ki je gledalo na notranje dvorišče stavbe. Tudi okna so bila še tista starinska, ki so imela na vrhu obok.
Skozi leva vrata si stopil v kuhinjo, ki je bila v obliki črke L. V vogalu je bil jedilni kot, ob daljši steni pa kuhinjski elementi. Iz kuhinje si prišel tudi v kopalnico z WC-jem, na desni strani kuhinje pa so bila zanimivo ozka vrata (med kuhinjskimi elementi), ki so vodila v dnevno sobo. Kakor v bunker...
Če si iz predprostora stopil skozi vrata, ki si jih videl naravnost pred sabo, si prišel v prvo sobo. In iz te sobe so prav tako vodila še ena vrata v dnevno sobo. Najbolj zanimiva stvar pa je bila, da je bilo med to sobo in dnevno sobo tudi okno v steni. Imelo je polknice iz lesa in celo šipo.
Dnevna soba je bila največji prostor v stanovanju. Iz nje si lahko šel na desni strani v prvo sobo, na levi strani pa še v dve sobi. Ena je bila Mančina, ena pa Nejčeva.
Večina stropov pa je bila znižana z lesom. Malo smešno povedano, ampak... Višina betoniranega stropa je bila skoraj štiri metre. In zato so pred leti strope znižali tako, da so meter pod stropom namontirali les in lopute. In tako je nad dnevno sobo nastalo notranje podstrešje, v katerega si se lahko povzpel z lestvijo. Prav prijetno je bilo tam gor, čeprav nekoliko nizko (manj kakor meter). Ampak sedel si pa le lahko tri metre od tal, hehehe...
To stanovanje je bilo pravi prostor za zabavo. Mislim, da so ga poznali popolnoma vsi ta pravi ljubljanski žurerji. Tisti ta pridni in tisti ta malo manj pridni, seveda. Obiskov ni manjkalo ne podnevi ne ponoči. Vhodna vrata niso bila nikoli zaklenjena - tudi takrat ne, ko nikogar od stanovalcev ni bilo doma. Stanovanje je bilo vedno na voljo vsem, ki so ga ali želeli ali potrebovali. In to brezplačno. Ukrasti ni bilo kaj in prostora je bilo dovolj za vse. Veljalo je eno samo pravilo - da ni pravil!
Takih žurov, kakor sem jih preživela tam, jih nisem nikoli prej in nikoli kasneje. To je bilo tisto najbolj noro in odštekano najstniško leto. Bila sem svobodna kakor ptiček na veji. Takrat je tudi služba malce bolj trpela, ampak jaz sem se zabavala in to mi je bilo takrat najpomembnejše. Bližalo se je poletje in družbe ni manjkalo. Ne takšne, ne drugačne.
Jutra v tistem stanovanju so se ponavadi začenjala nekje okrog poldneva. Saj pač ne moreš prej vstati, če si pa celo noč žural, a ne? Eden za drugim smo počasi kapljali vsak iz svoje sobe v kuhinjski kot. To je bilo naše omizje, kjer smo vsako "jutro" predebatirali vse, kar se nam je zgodilo, ko nismo bili skupaj. No, ja, bolj tako, da smo govorili vse, česar smo se sploh spomnili. Glede na to, da nas je bilo vedno veliko, je tudi jasno, da smo bili zelo različni karakterji. Vsak si je zabavo predstavljal po svoje, ampak bili smo pa zelo tolerantni. Nihče ni druge obremenjeval s svojimi problemi, nihče ni nikogar v nič silil, nihče nikomur ničesar prepovedoval. Mislim, da je bila to edina demokracija, ki sem jo v življenju doživela.
Jutranja kava je bila že takrat obred. Vsi smo jo pili. Brez izjeme. Barcaffe je bil seveda zakon, dodatke v kavi pa smo imeli različne. S tem ne mislim na sladkor in mleko, ali kaj podobnega. Če je sladkorja zmanjkalo, pa nikoli ni zmanjkalo pijače, in tako smo velikokrat pili kavo z Belle-de-Jourom. Ki je na koncu bolj postal Belle-de-Jour s kavo... Jaz sem si seveda zraven obvezno prižgala cigareto, nekateri so si joint, tretji so se pa samo praskali...
Kofetkanje je trajalo do sredine popoldneva, ko so se zbudili tudi zadnji zaspanci. Svoje vtise preteklih dni in noči smo vztrajno zapisovali na les na kuhinjski steni in na vse ostale stene po stanovanju. Tam, kjer smo dobili idejo, smo se pač ustavili in jo zapisali ali narisali. Tako si npr. takrat, ko si sedel na WC školjki, gledal na vrata kopalnice, kjer je bil narisan krog. V katerem je bil še en krog. In v katerem je bil še eden. In tako dalje, do čisto majhnega. In krogi so bili izmenično črno-beli. Nikoli nisem izvedela, kdo ga je narisal, ampak če si na školjki sedel v "primernem" stanju, se ti je kaj hitro začelo vrteti, ko si poskušal prešteti kroge, medtem ko si opravljal veliko potrebo.
Na tleh predprostora je bil znak "PEACE", na katerega si seveda stopil takoj, ko si prišel v stanovanje. Namesto priimka na vhodnih vratih je pisalo "LUDA KUČA". Nikogar ni zanimalo, kaj si mislijo sosedje. Na vratih za v dnevno sobo (iz kuhinje) je bil znak za "PREPOVEDANO" in napis "VSTOP NA LASTNO ODGOVORNOST". Kar je bilo dejansko tudi res, saj nikoli nisi vedel, kaj boš zagledal, ko boš vstopil.
Dnevna soba je namreč premogla eno samo stvar. In to je bila televizija. V celem gromozanskem prostoru ni bilo ničesar drugega. Tako smo včasih sedeli v krogu na tleh, po turško, gledali TV (Zvezdne steze, če se prav spomnim) in klepetali. Včasih smo naredili glasbeno žurko in smo iz kuhinje prinesli kasetefon, potem pa smo se ob kaki steklenici kregali, kaj bomo poslušali. Na koncu smo bili vsi tako fuč, da je bilo tako ali tako vseeno, kaj igra, saj nismo ničesar več slišali. Še sami sebe ne.
Čez čas pa soba tudi TV-ja ni imela več. Nejc in Fran sta nekega popoldneva, nekaj minut zatem, ko sta pokadila nekaj jointov, ugotovila, da ni nič pametnega na programu. In namesto, da bi zamenjala kanal, sta raje zagrabila TV vsak na svoji strani in sta ga treščila skozi okno. Direkt na peščeno dvorišče ob Celovški cesti. Sicer me takrat ni bilo zraven, ampak menda je soseda, ki je bil takrat na dvorišču, skoraj kap, ko se je zraven njega raztreščila televizija. Nimam pojma, kdo jo je pospravil...
Spali smo na raztegljivih enosedih, ki jih je bilo polno stanovanje, in ki smo jih non-stop prekladali iz enega prostora v drugega. Čisto nič nenavadnega ni bilo, če si našel koga, ki je spal v kuhinji, ko si zjutraj prišel domov. Pač si ga prestopil in šel dalje. Človek je na zasluženem počitku po težki noči...
Jedli smo, kadar smo bili lačni. Skupnih obredov skorajda ni bilo. Pravzaprav je bil samo eden na mesec. Manca in Nejc sta na CSD dobivala naročilnico za nakup hrane v neki trgovini (kmalu sem si jo priborila še jaz) in 15. v mesecu je bil na sporedu skupinski obisk trgovine. CSD se je zavaroval samo tako, da na naročilnico nismo mogli kupovati alkohola, kave in cigaret. In vsi trije smo vse tri naročilnice zapravili naenkrat. Domov smo pritovorili toliko vrečk, da se jih niti prešteti ni dalo. In takrat je bil edini dan v mesecu, ko smo z veseljem nekaj skuhali in pojedli v kuhinjskem kotu. Sicer kaj dalj od špagetov bolognese nismo prišli, pa vseeno...
Popolnoma zbudili pa smo se seveda šele takrat, ko je nad Ljubljano padla tema. Večinoma se je takrat začel čas obiskov in včasih še stati nisi imel kje, kaj šele, da bi se usedel. Eden čez drugega smo kričali, kam gremo in kdaj gremo in s kom gremo in podobno, na koncu pa smo šli vsak na svoj konec. In sredi noči smo se v vsakem primeru našli v Tivoliju v bivši Palmi. Redar Milan nas je že poznal in je samo zamahnil z roko, ko smo prišli. Da bi od nas zahteval vstopnino, je vedel, da nima smisla.
Razen Palme je bil aktualen še K4 in nekaj časa Dakota v BTC-ju (dokler je bila sploh še odprta), drugače pa sem jaz z Mojco in s Sekico še vedno hodila v Postojno in v Kranj. Če se pa nikomur ni nikamor dali, smo pa zabavo naredili kar doma. Sosedje so že zdavnaj obupali nad tem, da bi zaradi nas in naše glasne glasbe klicali policijo, saj so že poznali postopek - ko pride policija, nas popišejo, mi utišamo glasbo, ko gredo, pa vse še enkrat od začetka. Pa so si verjetno raje kupili čepke za ušesa...
Ker se je spet bližalo poletje, je bila ponovno aktualna slovenska obala. In poleti tudi ne moreš brez avtomobila, kajne? In tako je k hiši prišla bela stoenka, ki sva si jo večinoma delila jaz in Mančin fant Dejan. Nekega dne so se Manca, Dejan, Sana in Nejc odločili, da gredo za en večer na morje. Meni se ni dalo iti zraven in sem ostala doma. Ljudi pa naslednji dan ni in ni bilo domov. Mobitelov seveda nismo imeli in bolj, ko se je dan prevešal v večer, bolj me je skrbelo, kje so in da se jim ni kaj zgodilo. Potem pa se okrog pete popoldan le prikaže Dejan. Sam. Jasno, da sem se najprej pozanimala, kje so ostali. Pa mi je povedal, da so jih na Kozini ustavili policaji in jih odpeljali na zaslišanje, potem pa so jih, enega za drugim, izpustili. In oni so se izgubili med sabo. Tako, da se mu niti sanjalo ni, kje je kdo in kdaj kdo pride. Mene je seveda zanimalo, kje je avto, pa mi je povedal, da je ostal pred policijsko postajo v Kozini. Ključe je imel pa on. Ni me mogel prepričati, da avta ni smel in ni mogel odpeljati. Vzela sem mu ključe, se z avtobusom odpeljala do šišenske obvoznice, kjer sem potem štopala za proti Primorski. V dveh urah sem bila na Kozini. Prav lepo sem nekaj časa od bencinske črpalke gledala dol po hribu in v sončni zahod, potem pa sem odpešačila do policijske postaje. Še dobro, da imajo table (vsaj bile so), drugače je ne bi nikoli našla. Hiša, v kateri je bila policijska postaja, se ni po videzu skoraj nič razlikovala od ostalih hiš. Najbrž sem jo spoznala po tem, da sem na dvorišču (brez ograje in vrat!) zagledala našo stoenko. Brez tablic. Brez kakega sumljivega obnašanja sem stopila do nje, jo odklenila, se usedla vanjo, jo vžgala in se odpeljala z dvorišča. Ker je bila ob glavni cesti ponovno policijska kontrola, sem se seveda zapeljala v nasproto smer, ne da bi sploh vedela, kam grem...
Ko mi je kapnilo, kaj sem ravnokar naredila, sem se začela sama sebi na ves glas smejati. Danes vem, da ni bilo v tem prav nič smešnega. Pa tudi že takrat sem se hitro nehala smejati iz treh razlogov. Prvič: avto je tako ropotal, da sem mislila, da mi bo razpadel (ugovotila sem, da samo še en šrauf drži auspuh, pa še prazne steklenice so se premetavale po prtljažniku). Drugič: lučka za bencin je tako gorela, da je še slepec ne bi spregledal. In tretjič: niti sanjalo se mi ni, kam grem...
Potem sem pa zagledala tablo Ilirska bistrica. Vklopila sem zemljevid v glavi in ugotovila, da če zavijem proti severu, bi morala priti ven nekje v Postojni. Če bo avto zdržal, seveda. In nato sem ob cesti zagledala še en majčken Petrol. Poskusiti ni greh, sem si rekla...
Priropotala sem na črpalko, ki je samevala, in ven ja takoj stopil nek fant, prodajalec, ki se je začel smejati, ko sem zlezla in stoenke in mirno rekla "dober večer". Po uvodnem "kam pa vi s to polovico avta" sem mu razložila, da sem morala na Kozino po avto, ker ga prijatelji niso bili sposobni pripeljati do doma (dogodek na PP sem izpustila, seveda), da pa sem brez denarja za bencin do Ljubljane. Ko se je nehal smejati in ko je povedal vse svoje opazke o tem, da nimam tablic (kot da ne bi vedela!) in da bom še pred Postojno auspuh vlekla po tleh, mi je najprej natočil za jurja bencina (je rekel, da on časti za tako traparijo, ki se ne zgodi vsak dan), potem pa mi je na listek napisal svojo telefonsko številko in rekel, naj ga pokličem s fiksnega telefona v Ljubljani, ko bom prispela, da bo verjel, da mi je uspelo.
Z listkom v žepu in z bencinom v tanku sem nadaljevala pot. Pojma nimam, kje vse sem se vozila, ampak res mi je uspelo v zgodnjem večeru, brez bližnjega srečanja s policisti (pravzaprav sem srečala samo nekaj traktorjev), priti do stare ceste mimo Postojne. Ker pa je ropot praznih steklenic v prtljažniku na vsakem ovinku preglasil radio, sem se v Postojni, pri diskoteki Merlin, ustavila in jih pometala v obcestni smetnjak. In skoraj popenila, ko sem pod steklenicami našla rezervne tablice!
Pojma nimam, kako so se tam znašle in kateremu avtu so v resnici pripadale, ampak po hitrem postopku sem jih namontirala na stoenko, si prižgala en cigaret za pogum (na stari cesti PO-LJ ga v takem primeru res potrebuješ, zaradi policijskih kontrol in radarjev) in stopila po gasu. Recimo, da sem imela srečo. V pol ure sem bila v Šiški, na notranjem dvorišču naše hiše. Do takrat so domov prilezli tudi že Manca, Sana in Nejc. In med gledanjem ponovitve Dnevnika na SLO1 smo se tej dogodivščini smejali še potem pozno v noč. In jo tudi ustrezno proslavili...

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 25.4.2006 4:18:22 >

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 73
   RE: Osnutek avtobiografije ("cimr" ...
25.4.2006 5:16:29   
Anonimen
Mislim, da je bil 1. junij, ko so "Slovenske železnice" praznovale neko svojo obletnico. Na radiu smo na dan pred tem zasledili, da bodo 1. junija vsi vlaki po Sloveniji vozili zastonj in v trenutku smo organizirali krizni sestanek. V dveh urah smo bili vsi (stanovalci in obiskovalci) zbrani v dnevni sobi. Sedeli smo na tleh v krogu in imeli pravo okroglo mizo o tem, kam gremo naslednji dan. Po večih urah veleumnih idej in po nekaj izpraznjenih steklenicah smo enotno sklenili, da je končna postaja Koper.
Naslednje jutro, 1. junija 1996, je bil prvi in edini dan, ki se ga spomnim, da smo zaklenili stanovanje. Načrtovana je bila večdnevna odsotnost popolnoma vseh in to je bilo pač že kar treba narediti. Druščina dvajsetih mladenk in mladeničev se je iz Šiške odpravila proti glavni železniški postaji v Ljubljani že v najzgodnejših jutranjih urah. Primerno oboroženi s spalnimi vrečami, zvitimi pod in nad nahrbtniki, ki so bili napolnjeni z vsem, kar človek potrebuje za nekaj dni ob obali. Na postaji pa taka gneča, da človeka vse mine. Nihče se ne vozi z vlakom, ampak tisto jutro so bili pa vsi tam. In ker Murphyjev zakon vedno deluje, so tudi vsi hoteli iti na vlak za Koper...
Jaz, Mojca in Sekica smo obupale že na peronu. Moral si biti umetnik, da si se po stopnicah iz podhoda sploh povzpel na peron, če si hotel pa še na vlak, si pa res ugotovil, zakaj ti je Bog naredil komolce. Z ostalo druščino smo se dogovorile, da se dobimo na OMV-ju ob koprski obvoznici, potem pa smo šle na avtobus in na Dolgi most štopat. V primerjavi z vlakom je bila to tistega dne udobnejša, hitrejša in, kot smo kasneje izvedele, tudi varnejša različica.
Kar nekaj ur je minilo, da se nas je nekaj nabralo na OMV-ju. V družbi so bili tudi Jurko, Uhanček in Uri in Uhanček je bil tisti, ki je med vožnjo z vlakom najbolj naj****. Do kupeja v vlaku tako ali tako ni nihče prilezel, zato so celo pot presedeli v predprostoru med dvema vagonoma, s svojimi nahrbtniki pod ritjo, in brez oken. Posledica ne-zračenja pa je bila, da je eden od sopotnikov, ki bo za vedno ostal neznanec, svoj želodec izpraznil direktno na Uhančkov nahrbtnik. Še njemu se je skoraj obrnilo, ko ga je pral pod pipo na koprski postaji. Da je imel vse, kar je bilo v njem, premočeno, je pa tudi jasno, saj si nahrbtnika, posutega z zajtrkom nekega neznanca, ni upal niti odpirati, ampak je polnega vtaknil direkt pod vodo...
Zbirno mesto je bilo tokrat pod lesenim pomolom na peščeni portoroški plaži. Do večera smo bili vsi tam. Kje so imeli takrat varnostnike, ne vem, ampak celo noč smo pod milim nebom prespali kakor angelčki. In utrujeni kakor sibirski vlečni psi. Nekaj smo še postopali pred portoroško diskoteko, ampak smo zaradi gneče prav tako obupali. Po obveznem nočnem kopanju smo se pospravili vsak v svojo spalno vrečo in šli v "mižule".
Zbudili smo se naslednje jutro v prvem vrvežu na plaži. Glave smo imeli polne načrtov, kam bomo šli in kaj bomo počeli. Mene, Mojco in Sekico pa je mučila lakota in odpravile smo se proti trgovini zraven šotora. Ko smo pešačile ob portoroški promenadi, se je ob nas ustavil Golf IV (pravkar narejen, se mi zdi), v njem pa trije Ljubljančani. "Kam pa kam, dekleta?" je bil začetek, nadaljevanje pa je sledilo v vožnji v Piran, kjer so nas fantje povabili v neko obmorsko gostilno, kjer smo jedli ribe in pili nekaj zelenega. Še danes ne vem, kaj, ampak pasalo je pa k ribam, v želodec in v glavo... In da je bil vsak dečko od ene, je seveda tudi jasno. To, da smo "svoje" fante pustile lačne v Portoržu, nas sploh ni zanimalo.
Hoteli smo se odpraviti še na Belveder, pa so fantje ugotovili, da je v Golfu res malo gneče. Povedali so nam, da imajo v Portorožu parkiran kombi, s katerim so prišli. In smo šli ponj v Portorož. Velik modro-rdeče-bel kombi, že skoraj avtodom, z napisom Yamaha. Ko smo se na poti proti Belvederu ustavili na OMV-ju, smo ženske odvihrale na WC, fantje pa po cigarete. In ko smo prišle z WC-ja, ni bilo ne kombija ne fantov nikjer. Sekici se je strgal film, saj je imela svoj nahrbtnik v kombiju. Po hitri štoparski akciji smo prispele nazaj v Portorož do tja, kjer je ostal parkiran Golf. Kombi je bil seveda parkiran zraven, fantje pa v njem. Ko smo jih obmetale z vsemi kletvicami, kar smo jih znale in ko smo dobile nazaj nahrbtnik od Sekice, smo se pobrale nazaj na plažo. In preklinjale celo pot še naprej. Preklinjala pa sem jaz še mnogo kasneje, ko sem ugotovila, da je bil kombi službeno vozilo našega slovenskega motorista iz državne reprezentance (saj če ne bi videla slike v Slovenskih novicah, ne bi verjela, da je bil res on)in da je bil od vseh treh prav on tisti, ki je bil "moj"...
Svojo družbo smo našle točno tam, kjer smo jo pustile in po razlagi dogodkov in komentarjih "babe zmešane" smo se odpravili proti Fiesi. V upanju, da bom tam naletela na Rudyja Valentina iz prejšnjega poletja, sem si skoraj izpahnila vrat, ko sem preverjala kamp in plažo, ampak njega in njegove Berte seveda ni bilo nikjer. Zato smo zopet "vedrili" ob cesti pri kampu (en večer smo se v kamp tudi vtihotapili skozi razrezano žičnato ograjo), kuhali enolončnice na plinski jeklenki, izposojeni pri sosednjem avtomobilu, in poležavali na plaži. Na hribu smo odkrili zapuščen počitniški dom, kjer so se odvijale zabave, katerim smo se seveda z veseljem pridružili. In teden je bil hitro naokrog, ko smo dobili idejo, da ne bi bilo slabo, če gremo spet malo pogledat v Ljubljano...
Ko smo jo zagledali, pa nismo zagledali nečesa drugega. Ključev od stanovanja. Nevajeni, da bi jih kdo nosil s sabo, smo jih seveda izgubili. Bog si ga vedi, kje. Da bi polomil težka, debela, dvokrilna vrata, si nismo upali niti pomisliti. Imeli pa smo srečo v nesreči - okno ene od sob je bilo odprto. Na sosedovo garažo pa je bila naslonjena lestev. In ker so bila vhodna vrata v stanovanje taka, da si jih z notranje strani odprl z "bunkico", so na plezanje seveda poslali mene, ki sem bila med najlažjimi. Prvi pristanek na tleh (z lestve) je bil trd... Ampak v stanovanje smo pa le prišli.
Poletje se je nadaljevalo v tem stilu. Pravzaprav smo bili tisto poletje, poleg morja, še največkrat v Merlinu v Postojni. Kdove zakaj se je Sekica razšla s svojim Uhančkom in v Merlinu se je zagledala v nekega Blekija (izmišljeno ime). Postojnčana. Ni trajalo dolgo, da je ugotovila, da je Bleki brat njene sošolke iz srednje šole. In pogovor je stekel, vse ostalo pa tudi. Kmalu pa sta bila najnovejši par in Sekica je večino časa preživela v Postojni.
Ker se je Manca največ zadrževala na Metelkovi, kjer nama z Mojco glasba ni bila všeč, sva midve nekako odkrili "A-bar" v Fužinah. Mojca je imela namreč na drugi strani ceste svoje stanovanje in včasih, ko smo si zaželeli miru, smo bili tudi tam. No, saj ne rečem - tudi tam smo znali narediti kako zabavo, ki pa se niti slučajno ni mogla primerjati s tistimi v Šiški. In tako sva z Mojco na jutranjo kavo in na pikado začeli hoditi v "A-bar". Naneslo je, da se me Mojca s šefom lokala dogovorila, da bo delala tam, in potem smo bili tam še več. Nek večer, ko sva po njeni službi hoteli oditi v Postojno (na štop, seveda), pa nama je pri OMV-ju v Fužinah, kjer sva štopali, ustavila rdeča stoenka z dvema dečkoma. Ker sta oba še živa, jima bom rekla Lolek in Bolek. Šla sta samo do Most, kjer sta bila doma, ampak časa je bilo dovolj, da smo se za naslednji dan dogovorili na pijači v A-baru. Kjer smo se potem res dobili. Ena kava je sledila drugi in v enem tednu sem imela jaz Loleka, Mojca pa Boleka. Skupaj smo se klatili naokrog in največ časa preživeli v diskoteki Dinosaurus v Zadobrovi. Lolekova starša sta imela v bližini vrt z brunarico, kjer je Lolekov oče redil koze(!), in imeli smo malo manj kot vsakodnevne piknike. Ko pa nismo bili skupaj, pa sva se pa z Lolekom prekladala iz ene kavice na drugo ali pa sva bila pri njem doma. Živel je s staršema, ki sta bila nora name in njegova mama je tudi povedala, zakaj. Ker je bila Lolekova bivša punca, ki je pri njem tudi živela, tako fina, da so ji morali še mleko točiti v kavo. Jaz pa sem brez problema zavihala rokave in pomagala pomiti posodo ali pa na vrtu pripraviti, kar je bilo treba. Molzla sem koze in uživala v svežem kozjem mleku ali pa pekla bučke na plinu.
Stvar z Lolekom seveda ni mogla trajati dolgo. Bolek mi je vmes že nekajkrat namignil, da nisem niti najmanj podobna Lolekovim bivšim dekletom. Dečko je namreč res dobro izgledal in izbiral si je sama "super-model" dekleta. Kaj zaboga je videl na meni, nisem nikoli izvedela. In me po treh mesecih tudi ni več zanimalo, saj sem ga nekega dne, ko sem ravno iz Šiške prišla do njihove hiše, uspela videti z meter osemdeset visoko blondinko, ki bi potrebovala Cosmodisk, da bi lahko normalno nosila naokrog svoje mlekarne, noge pa je imela do vratu. Toliko sem se še potrudila, da je videl, da sem ju videla, potem pa sem se obrnila na petah in odšla nazaj v Šiško. Kot zakleto se mi je v sobi privaljal v roke listek s telefonsko številko Rudyja Valentina, ki se me je takoj spomnil, ko sem ga poklicala. In njegovo povabilo k njemu v Kamnik je seveda sledilo. Jaz pa sem sledila vabilu, hehehe. Takrat smo tudi nehali hoditi v A-bar, kar je bila še sreča, saj se je le nekaj dni zatem točno ob lokalu zgodil tisti "slavni" strelski obračun (OMV Fužine), kjer je bilo nekaj mrtvih. Če bi še hodili tja, bi bili lahko zraven...
In ni še dolgo nazaj, ko sva se z Rudyjem slišala po telefonu, tako, da lahko rečem, da sva še danes v stikih. Poročen je in ima sina, leto dni mlajšega od mojega Jana. Pa še skoraj sosed mi je zdaj...

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 25.4.2006 5:28:00 >

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 74
   RE: Osnutek avtobiografije ("cimr" ...
25.4.2006 8:01:15   
Vera*
Ej Kerensa...Tud mi smo bli CB-jaši.Grinta, Tex, Orel..joj pa se ne spolnem trenutno.Pa ko smo si pošiljali osmičke...ja bili so lepi časi...user posted image user posted image user posted image

_____________________________

zima zima bela vrh gore se dela....

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 75
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Kam z otroki za noč čarovnic 2024?
Letos bodo noč čarovnic po Sloveniji zaznamovali številni dogodki za otroke, od zabavnih delavnic do strašljivih dogodiv...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?