|
DrejcDrejc -> RE: APRILKE 2006 (4.9.2006 12:57:15)
|
Joj, se tolk nabere za pisat... a vam lahk kar iz mojega dnevnika skopiram, če se kateri ne da brat, pa kar preskočite tale moj post....
Za malčkom je en dolg in pester vikend.
Petek: ati si je vzel še en prosti dan za družino, saj se s septembrom začnejo še treningi v klubu in se bomo po statistiki videvali v glavnem po osmi uri zvečer, morda kakšen dan že po peti popoldne in morda kakšno celo nedeljo. Vsaj tam nekje do konca svetovnega prvenstva. Danes se zato zame začenjata približno dva meseca samohranilstva… Pa smo se šli spet namakat v Podčetrtek, da bi še malček užival, prav fino brez gneče je bilo, Rene pa je bil nekakšne srednje volje – ni kazal ne veselja nad čofotanjem, niti nejevolje. Zadnje dni je bil nasploh bolj rezerviran, hitreje siten, kar sem pripisovala pripravljanju zobk (pa še prav sem imela). V treh urah na kopališču se je Rene dvakrat namakal v čofotalniku, nekaj časa pa sva ga v čolničku vozila po velikem bazenu. Čofotalnik pa se mi je zdel že pav kontaminiran, voda je imela vonj po kakcih in lulanju (ne vem, a jim ni jasno, da bi ravno to vodo morali najbolj čistiti?), ampak kaj, ko je bila tista v velikem bazenu nekoliko prehladna, je pač malček s čofotanjem po svinjariji navajal svoje telo na razne packarije in jo nekaj tudi popil, ko je z rokami mahal po vodni gladini in ko sem ga enkrat premočno potisnila v Fredu… Seveda me je ves čas skrbelo, da ne bi bilo kaj narobe, a kot je videti, je kvečjemu nekoliko zmotilo njegovo prebavo, saj smo imeli nekaj dni naval prdcev, kakci pa so postali kar redkost že odkar je kakšen teden nazaj poskusil banano. Ampak glede na to, da berem o prebavnih motnjah pri dojenčkih, ki jim rastejo zobje, niti ni nujno, da ima to kakšno vezo z vodo. Po kopanju se je bilo potrebno seveda stuširat in dokler ni videl curka za svojim hrbtom je bilo okej, ko pa mu je postalo jasno, od kod voda na njegovi koži, pa seveda kremženje in alarm. Me zanima, kdaj se ga bo dalo navaditi na tuš, glede na to, da mu bo banjica kmalu premala, ta velike pa tudi ne bomo vsak večer nalivali (to pa je slabost komfortno velike kopalne kadi – da gre preveč vode in časa...).
Popoldne smo se potem zavoljo raznih opravkov še na veliko potepali po Celju in ob vsakem postanku sva bila oba z Renejem bolj nejevoljna, komaj sva čakala domek in mir.
Sobota: maraton Logarska dolina! Rene je bil očitno najmlajši udeleženec in vsaka skrb, kako se bo na 17 km pohodu obnesel, je bila odveč. Štiri ure hoje po asfaltu sredi vročega dne je še najbolj zdelalo mene, ki že dobro leto nisem imela konkretnega gibanja. Renejček pa se je kot direktor prevažal v svojem Ferrariju, noge na štango, nekaj vriskanja – naj se vidi kdo je glavni, nekaj spanja, nekaj firbcanja po dogajanju na cesti, en daljši postanek za kosilo po flaši, pa nekaj nejevolje zadnji kilometer – in smo prišli skozi cilj. Dobil je svojo prvo medaljo (če ne štejem lanske, ko je bil na tem pohodu še v mojem trebuščku, ali pa tiste, ki sem jo dobila na vojniški karate tekmi ravno zato, da bi se lahko pozneje pohvalila, kako je bil malček v trebuščku, ko je mami tekmovala) in glede na to, kako zgodaj je začel, bo verjetno prekosil atija. No, pa že zdaj imamo polne police medalj in pokalov, kaj šele bo. Res je bil priden dečko in vsi so ga hvalili, kolk priden in lušten fant je. Na koncu sem srečala še Nevenko, sošolko s faksa, ki je menda ena prvih iz naše generacije imela otročka, zdaj dve leti starega sinčka Gala. Na nabito polnem avtobusu, ki nas je zapeljal nazaj v Luče, si je malček privoščil še eno flašo in zaplaval v spanec, ki je trajal vse do doma.
Nedelja: ne, piknika ne bomo organizirali, bomo raje imeli en skupen umirjen dan v domačem okolju. Rene se je končno naspal v domači posteljici, popoldne pa smo šli malo na zrak, posedat na kavico v senčko, na obisk je prišla babi, malo smo se povozičkali. Opoldne sem na veliko presenečenje našla oster rob na malčkovi dlesni in ponosno oznanila nov mejnik v njegovih dosežkih – zobki se prebijajo na plano! Zdaj vemo, od kod več tečnobe, mozoljčki po bradci, slinjenje, pokašljevanje, nemir pri hranjenju… Mazanje s hladnilnim gelom je pa kot vedno problem, saj mi ga prej poliže s prsta, kot pa ga uspem razmazati po njegovi dlesni. Popoldne smo šli do sosedove ograje gledat ovce in koze. Rene je bil sprva kar prestrašen, kar na jok mu je šlo, ko je bil čisto blizu živali, potem pa, ko so se začele oglašati, so se mu zdele pa že smešne in se je na ves glas smejal tem »be-e-e-e-jem«. Na spehodu smo se ustavili pri »prababiki«, na obisku je imela sosedo, svežo prababico, pa sta skupaj delali buc cuc Renejčku v vozek, se mu smejčkali in bili prav posrečeno razneženi. Malčku sprva ni bilo jasno, kako naj reagira, pa je pogledal mene, preveril, kakšen izraz imam na obrazu, po mojem smehu sklepal, da je vse okej in potem raztegnil usta v nasmešek in jima začel čebljati. Mamica ima očitno res pomembno vlogo v malčkovem življenju.
Dojenje pa me spravlja zmeraj bolj ob živce. Že tako se mi zdi, da imam prave afriške povešene joške, potem pa pri skoraj vsakem hranjenju malček obrača glavo, se vrti, brca, leze, jaz pa joško za njim in željo, da bi imela vsaj 5 rok, da bi ukrotila vse to miganje. Postaja mi že skoraj nevzdržno, malček mora biti res na pol koma ali pa že pol sestradan, da bo mirno jedel. Vsakič znova rečem, da bomo pač večkrat flašo jedli, ampak potem spet poskusim, pa sem spet jezna, ker malčku ni prida mar za mamino papo, pa sem potem sitna in mu kakšno povem, mali se pa seveda smeje nazaj. Delno je to sigurno zaradi zob, ki ga bolijo ob hranjenju, ampak to traja že precej dlje časa kot problemi z zobki. Do sedaj sva se dojila dopoldne dvakrat, popoldne pa izmenjaje, odvisno od količine mleka in ješčosti, včasih tudi dvakrat flaša. Zadnji večerni obrok po kopanju je postal samo še cartanje, tistih nekaj požirkov je bolj za dober okus v ustih, preden ga odnese v spanje.
Spanje ima pa še zmeraj kraljevsko, tam nekje 10 ur skupaj, zadnje čase hodi že okoli 21h spat in se zbuja okoli 7h. Potem sledi še kakšna ura, dva ali tri, vse naprej je pa odvisno od dneva. Včasih je kar naprej zaspan, včasih pa prav nič.
»Schnippi Schnappi, ein kleines Krokodil« je pa očitno njegova najljubša pesmica. Tak simpatičen nežen nasmešek povzročim, ko jo zapojem ali mu jo zavrtim. Na sploh ima zelo rad glasbo in petje. Pojoče igračke in pojoča mamica so trenutno zakon. Najprej se nasmeje, potem pa začne čisto nežno čebljati zraven, kot bi prepeval. Zvoki ga trenutno nasploh zelo zanimajo. Zato najbrž tudi toliko čveka in kriči. Včeraj smo imeli kosilo, malček je bil zraven v svojem ležalniku in spuščal tako glasne in predirne zvoke, da bi lahko šipe pokale! Kakšen kričač šele bo, se sprašujem, a ga nič ne bolijo glasilke, grlo, saj je kot kakšen nori ptič, tako drobno bitje, pa takšne decibele spravi iz sebe. Je pa pravi falot, saj takoj utihne, ko prinesem kamero, da bi ga posnela.
Sedenje je zdaj tisti položaj, v katerem največ raziskuje. Prav samostojno in pokončno že zna sedeti v naročju, ampak ga po nekaj vaje raje naslonim nazaj na hrbet, ali pa mu podstavim roko na prsi, da se nasloni naprej. Pri pokončnih položajih ima zmeraj odprta usta, pa vsake toliko priteče kakšna mastna gosta kaplja sline. Nogice so zmeraj bolj aktualne, dvigne jih, zgrabi se za prste, se prekucne na bok. To najraje počne, ko mu dam kakšno veliko igračo na trebuh.
|
|
|
|