Anonimen
|
Pozdravljeni! Upam, da je prav, če se vam tud jaz izpovem na tej strani. Stara sem 26 let in sedaj imam že svojo prekrasno družinico ki mi daje upanje in moč za naprej. Oktobra bo 6 let odkar je moja mamica naredila samomor z zdravili, bila je ZELO bolana, tumor na možganih, rak na kosteh, maternici, ščitnici in še bi lahko našteval, zraven tega pa je zbolela tudi na živcih. Tistega nesrečnega 11.10.2000, me je mami prosila če ji grem po zdravila k njeni zdr, kot že velikokrat sem tudi takrat šla, zdravila sem ji prinesla domov in odšla k fantu-sedanjemu partnerju. Mami je tako ostala sama doma, brat ni živel več doma, oče pa je bil na ribolovu. In tako jaz pridem zvečer ob 22 domov, grem v svojo sobo, in.... na moji postelji leži moja pokojna mamica.Š O K!!!!!!!Komaj se zberem, tečem k sosedi in jo prosim da pokliče reševalce, žal je bilo prepozno, moj mami je bila mrtva že približno 2 uri.Bilo mi je zelo hudo in tudi sama sem želela umreti, na srečo sem imela ob sebi svojega ZLATEGA fanta, saj od domačih nisem dobila tolažbe in podpore, tudi v šoli so mi vbeliko pomagali.In tako sem živela v obupu vse do februarja 2001, ko sem izvedela da bom tudi jaz mamica, to me je nekako opogumilo za naprej, mi dalo moči, ampak samo za kratek čas.Med tem se je takrat moj 24 letni brat popolnoma zapil in postal alkoholik, tudi mj oče se je zapil po 20 letih abstinence, ponovno se mi je podrl svet, kljub temu da sem že med tem rodila zdravo hčerkici in da je moj dragi vedno ob meni. In tako aem lani pomagala se bratu zdravit od alkohola oz sem sodelovala pr zdrvljunju, saj nikogar drugega ni imel-ni mi žal, oz mogoče le toliko ker nikoli ni pokazal hvaležnosti za to oz da je sploh vsel da več ne pije-vsaj upam da ne. Potem pa je še tukaj mojpreljubi oče, žal mi je ampak lepše bi mi bilo če ga več ne bi imela, bi vsaj v miru živela, tako pa me sedaj velikokrat pijan kliče in mi gnjavi naj mu pridem pomagat, ampak le takrat ko je popolnoma pijan pa tako ne ve kaj govori. Zdravit se ne želi, samo uničuje še tisti košček družine ki nam je ostal. Seveda pa je tukaj zelo trpel moj partner in tuhi hčerkica ki sta me velikoktar tolažila in prenašala, zdravila sem se tudi za depresijo, sedaj sem to opusiila, saj čutim in vidim spremembe, in ponavadi si zman rečt da očetovo pijančevanje ni moja težava, skratka bolj se veselim življenja z hčerkico in partnerjem, ,pa tudi na mamin grob grem lažje z manj odpora. Sedaj pa z dragim delama tud na 4 družinskem članu in se tega zelo veselimo!!!!!!! Želela sem vam povedati kako zelo krasnega moškega imam saj če njega ne bi imela tud mene sdaj ne bi bilo tukaj in vse se da uredit oz preživet, ampak le če imaš ob sebi nekoga ki te popolnoma razume tako kot moj dragec mene. Se opravičujem, da sem vam zatežila, ampak ponovno mi je lažje da sem se lahko izpovedala. LP vsem in želim vam veliko optimizma imejmo naše pokojne v lepem spominu in se jih z veseljem spominjajmo, ohranjajmo spomine, saj drugače prehitro zbledijo!!!!!!!!!!!!!!!!!!
< Sporočilo je popravil Solzice -- 12.7.2006 20:37:29 >
|