|
Anonimen -> isto kot večina??? (12.4.2006 21:17:52)
|
Uf, sej ne vem kod zaceti. ZAposlena sem 12 let, stara 31, jeseni sem diplomirala, fant 34 tudi zaposlen (privatnik), živiva v najemu.Skupaj sva leto in pol, se imava lepo. V najemu sva 8 mesecev, se ljubiva, sva spoštljiva, uživava. Vendar pa se meni porajajo druga vprašanja, kako naj se mladi lotimo življenja, če nam nikjer ne sveti zelena lučka. Prijateljjica je zanosila in ji pogodbe niso podaljšali, sta v pufih za hiško in srečna. Toda jaz se ziheraš, dobila sem ponudbo za novo službo, pa je ne upam sprejeti. Šparava kolikor lahko, da bi si kupila stanovanje ali si pri enih od staršev naredila kaj, pregradila, dvignila podstreho ali kaj podobnega. Torej kar pa me zanima je , vem, da ne bo nikdar vse postimano, tako štalca kot kravca ipd... toda, kako naj menjam službo, če to pomeni, da tudi če me prime imeti otroka... to ne bo mogoče vsaj 2-3 leta in potem bom stara 33 in moj fant 37. Pa se še kar sprašujem... kaj je bolje, da ne razmišljaš o vsem in se prepustiš ali vse pretehtaš. Res je o otroku se še nič ne pogovarjava, ker sva skupaj komaj leto in pol, čeprav vem, da je to to in o partnerju nimam nobenih pomislekov... kar me grize je, da živimo v sistemu, ko je ogromno ljudi okoli mene brez služb, ko so plače nekaterih mojih prijateljev izredno slabe, ko živimo iz meseca v mesec..., ko ne planiramo več nič, ker itak ne vemo kaj nas čaka. Pa tudi izobrazba več nič kaj dosti ne pomaga. Sej ne vem, zakaj bi otroke tako zelo spodbujali k šolanju, če je toliko ljudi z visoko izobrazbo na cesti. Skratka ženskam med 27 in 33 je težko zaradi službe, potem smo prestare, prej pa brez izkušenj:) Šala a resnična.
HEHE 31 in 34... mogoče ne več pri rosnih mladcih:)
|
|
|
|