Anonimen
|
Mogoče bo katero zanimala ta knjiga, pa čeprav je iz leta 1988, vendar meni je bila tako všeč, ker mi je odgovorila na marsikakšno vprašanje, ki se je porajalo v meni, čeprav sama nimam otoka z DS, ampak s cerebralno paralizo!
DAGMAR- Pripoved, ki prinaša upanje, napisala Dorothee Lehmann
Pripoved matere, ki ji je uspelo, da je svojemu mongoloidnemu otroku odprla svet.
Dolga pot dozorevanja in spoznavanja tega otroka, ki je danes samozavesten človek, poln veselja do življenja.
"Ko sem spoznala, da je Dagmar mongoloidna, sem vedela, da se bo naše življenje spremenilo. Nikoli pa si ne bi mislila, da bo ta otrok, ki je padel med nas kot zvezda, razširil naše obzorje in spremenil naša merila!"
Z občudovanjem vredno odkritostjo opisuje mati svoje upiranje udarcu usode in obupna prizadevanja, da bi svojega otroka napravila "normalnega", pa tudi bojazen, da bo sama sebe in Dagmar s temi prizadevanji uničila.
Ko je že na tem, da obupa, polna začudenja ugotovi, da njej in okolici to malo bitje odpira oči. Sprejme Dagmar kakršna je, in nenadoma se pred njo zopet odpre bodočnost.
To je pripoved o dolgi, naporni, končno pa vendarle uspešni poti
- o prvih tednih šoka, zavračanju spoznanja, počasnem napredovanju, bolečih neuspehih in samoprevarah
- o delu življenja s porazi in radostmi.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Že odkar se mi je rodil sin z DS, jo iščem.... Kje si jo našla? V knjižnici ali je tvoja?
