|
Anonimen -> RE: Kaj naj z očetom? (11.4.2006 13:35:39)
|
Sem zdele vse prebrala in moram rečt, da ima po mojem vsak od vas po svoje prav.
Je pa tol zapletena situacija in bog ve, kako bi ravnali sami, ko bi se znašli v njej.
Tako kot Anonimna 2 sem tudi jaz doživljala očetove pravice-neprijetno res. Da pa se bo anonimna zavedala posledic, ki jih prinesejo takile boji, bom na kratko povedala svojo zgodbo.
Pred tem naj povem, da se popolnoma strinjam z lory, moja mami me je ljubila od prvega trenutka in ni potrebovala nobenega "časa", da se me navadi!
No kako se jaz spominjam zadeve. Bila sta poročena, ločila sta se pri mojih treh letih. Glede obiskov in preživnine sta bila krvave boje, saj preživnine ni plačeval redno, pome pa je pozabljal priti. Enostavno ni imel časa zame. Spominjam se, kako sem stala vsa poštirkana z medvedkom v rokah na pragu in čakala očeta. Čez čas sem se vsedla na tla in tiho jokala. Ni ga bilo, kot že tolikokrat doslej. Mami me je tolažila, da ima oče veliko dela, pa da bo naslednjič sigurno prišel. Zvečer sem poslušala, kako ga je klicala in ga spraševala če ve kako to vpliva name, pa mu ni bilo mar. Pome bi moral priti vsak drugi vikend in bolj ko se je bližala sobota, bolj me je od pričakovanja zvijalo v trebuhu. Ko ga ponovno ni bilo, sem občutila v sebi veliko praznino. Očitala sem si, da nisem dovolj pridna, lepa, da sem grda ker nosim očala itd. Sčasoma mamici nisem več pustila, da me oblači in naroča, naj se lepo vedem-zakaj že, saj itak ne bo prišel?!!!
Pa se je pripeljal, ves navdušen, ker je imel ravno tak dan, da bi se igral očeta. Sprva sem bila ravnodušna, potem pa sem ga vesela in srečna spustila nazaj v svoj srček, vse do naslednjič,... ko ga spet ni bilo.
In tako so minevala leta. Zame je imel vse manj časa in dokončno nič, ko se mu je rodil zlati sinček. Bratca sem bila vesela, čeprav je imel zanj veliko časa, zame pa le parkrat na leto. Ko sem prišla v puberteto, sem začela do njega gojiti odkrito jezo-razen tega žal nisem občutila ničesar. Kako le, saj ga niti nisem poznala?!!! Obiskala sem ga vse poredkeje, tako da sva izgubila vse stike.
Potem pa čez toliko let kot strela z jasnega! Moj dragi očka se spomni da ima hčerko!!!! Zakaj že?
Njegova hčerka je naredila fakulteto, ima svojo hišo in čudovitega fanta, je tik pred poroko....Njegov sinček, pa je narkoman, pustil je šolo, parkrat ga je že nalomil...
Na poroko sem ga povabila, še danes ne vem zakaj. Tam se je na široko hvalil, da sem njegova hči in kako me ima rad. Zvijalo me je v trebuhu, ko se je metal ven pred tolikimi gosti in se drl lubica lubica moja, srček moj....
Včeraj sem ga obiskala, no obiskala sem babico in ko je kot petelin skakal okrog mene in ponosno vzklikal, da komaj čaka da bo dedek, nisem razen gneva občutila ničesar. Dotikal se je velikega trebuška, kje je moj mali sonček veselo razgrajal in mu rekla, da moj sin ne potrebuje dedka le takrat, ko ima on dan, ko pa bi igral to vlogo, pač pa dedka ki bo tam ko ga bo malček potreboval. Tega pa oba veva da ni zmožen. Objela sem babico in odšla.
Ja sama menim, da bi bilo veliko bolje, ko ga sploh ne bi bilo v mojem življenju. Tisti dnevi njegovega "očetovstva" so le razvrvali moj mali srček, prinesli so mi veliko solza, veliko žalosti, veliko očitanja, močno sem popuščala tudi v šoli. želela sem si očeta in ne igralskih nastopov, kot jih je vsake kvatre enkrat izvajal on. Bolje bi bilo, da ga ne bi poznala.
No, tako sem to doživljala jaz.
Veliko sreče in misli na svojega sinka, on je na prvem mestu.
Cmooook
|
|
|
|