|
Gina -> RE: Ko te 2 letnik klofutne... (5.4.2006 14:54:16)
|
Meni pa se zdi, da se počutijo ogroženi tisti, ki so prebrali, da si kdo drzne koga po riti. Ja, pred dvemi leti sem si to komaj upala kam napisat, ker bi me vsi popljuvali, kot me zdaj tudi nekateri. Ampak razvoj staršev gre vendarle v normalno smer. Spet se jim začenja svitat, da pri nekaterih ljudeh lepša beseda, odločna, pomaga, pri drugih pa ne. Ti povem konkreten primer, čeprav se bo ena tukajle križala, ampak mogoče pa mora enkrat slišat še drugo stran.
Mene ni nihče nikoli udaril, pravzaprav fotr enkrat, ampak ni važno. Moja mati je bila sorte Moe in je zagovarjala, da se vse da, če se otrokom dovolj razloži. Jaz sem zrasla pod vplivom take vzgoje v odgovornega otroka, ki je spoštoval ljudi, bil delaven, delal šolo tako, kot je treba in imel doma obveznosti.Ta vzgoja je na meni delovala. Bila sem težek pubertetnik, ki si je zaslužil tudi kakšen focn, pa ga nisem dobila. Jaz bi sebe sigurno kdaj užgala, če bi bila na mestu moje matere. Ona me pa ni. Smejala se mi je, ko ji je bilo najbolj hudo. Pri meni je to užgalo.
MOj brat je bil vzgajan enako, ampak karakter ima pa drugi. Ko so mu rekli, naj gre po kruh, ni hotel, in ga nihče ni mogel prisilit, da bi šel. Nič ni pomagalo. Jaz sem hodila 10 let vsak dan po kruh, on pa en mesec. Ko si je nekaj zamislil v glavo, je trmaril do nezavesti, že kot otrok. Vrgel se je na cesto in ni vstal ne 5 minut, ne eno uro. Mami ga ni mogla nosit, ker je bila hrbtenični bolnik. On je ležal in se drl in se drl in se drl.... Nekega dne se je odločil, da ne bo govoril z mano, ker sem si sposodila ravnilo, ne da bi ga vprašala. Večkrat po nekaj let ni govoril z mano. Star je bil 8 let, ko je prvič to naredil. Starši ga niso mogli prepričat v nasprotno. Kar so počeli, ni pomagalo, on se je odločil. Večji kot je postajal, bolj se je zavedal, da lahko naredi vse, kar je v njegovi moči. Moji starši so bili zelo miroljubni. NIhče ni nikoli povzdignil glasu, najmanj pa nad otroki. Moj brat je pa kričal. Kričal name, na mamo, neprestano kričal, da ga je slišala cela soseska, tako zelo je bil ljubosumen name in mama mu je šla na živce in izsiljeval je. Jaz sem se odselila, on pa je z mojo materjo delal tako grdo, da je jokala in jokala. Vzgoja po njenem vzorcu ni delovala. Dosegel je vse, kar si je zapičil v glavo. Zakaj? Ni je spoštoval. Ni je mogel, jaz to razumem, saj je res ni mogel,vedno mu je vse pustila, vedno mu je vse k riti znosila. IN on ji to zameri, ker je bila taka mevža. Tudi njega razumem. Prav ima. MOrali bi ga vzgajati drugače. Moral bi dobiti omejitve. Ampak on jih ni upošteval ne glede na karkoli, kar ste ve naštele zgoraj, da sigurno pomaga. Nekateri otroci ne razumejo lepe besede, nekateri otroci prekršijo kazen, nekateri otroci naredijo vse čez trupla, o tem jaz govorim. Saj postanejo čisto ok odrasli v več rečeh in zelo znajo taki otroci kot odrasli nuditi ljubezen in cenijo mehkobo na ljudeh in vse bi naredili za tistega, ki ga imajo radi - to je velik plus take vzgoje, vendar v zahtevanju vsega čez trupla ostanejo isti. In nevrotični so, kadar ni vse po njihovo in nasilni do soljudi v teh primerih.
Mojega otroka je moj brat tudi udaril. PO riti. Rekel je, da se moj otrok do mene pa ne bo tako vedel. In takrat nisem razumela. Takrat sem živela z njim nekaj časa. Zamerila sem mu, pa mu niti povedala tega nikoli nisem. Samo odselila sem se nazaj k možu, s katerim sem se ločevala. Ampak danes vem, da je imel prav, moj otrok si je takrat zaslužil eno po riti in na lepo besedo niti na kazen ni reagiral. Jaz sem mu preveč pustila in tega nisem videla v svoji zaslepljenosti.
Zakaj sklepam pri začetnici te teme, da je otrok to že prej naredil? Ker večina otrok to proba že prej, ker če te otrok fejst užge, je po zakonu povprečja daleč največ možnosti, da je to že prej prakticiral, samo mogoče v manj grobi obliki...zato jaz težko verjamem, da je otrok to naredil prvič sploh. In druga reč, otrok je to naredil daleč preveč nasilno, da bi lahko šlo skozi brez posledice.
Pa če sem že roman napisala....
Kje pa piše, da ena po riti kaj bolj boli kot npr. neko poniževanje ali tuljenje ali žaljenje ali ignoriranje??? Ne, to je vse eno in isto. In če nima starš pravice otroka po riti, ravno tako nima pravice ignorirati ali otroku kaj bolj grobo povedati... In če otrok na lepo besedo ne reagira in če posledice ne upošteva? Kaj narediš? Ne mi reči, da pri vseh otrocih to uspe? Ne uspe in pika. Današnji otroci imajo mnogo več znanja, bombandirani so z informacijami, gledajo vrstnike in počno reči, ki jih mi kot otroci niti v sanjah nismo upali pomislit. Oni pa to izvedejo v praksi.
Jaz sem starš in moram otroka usmerjat, dolžna sem. In otrok nima pravice počet vsega, kar mu zapaše, jaz moram odločat namesto njega. IN dolžna sem ga naučit, da imajo dejanja posledice. Drugače mu bo v življenju hudo in težko, tega pa ne maram. In seveda pri kakšnem otroku lepa beseda pravo mesto najde, pri drugem pa niti slučajno.
|
|
|
|