Jok in obvladovanje dvo-in-pol-letnice (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vzgoja



Sporočilo

Samo -> Jok in obvladovanje dvo-in-pol-letnice (19.5.2004 9:18:36)

Pozdravljene mamice in očki!
Rad bi prosil za nasvet glede joka moje hčerke. Zadnje čase se za vsako malenkost, ki ni po njeno, zajoka kot dež. Velikokrat je to navadno izsiljevanje, imam pa dostikrat občutek, da morda to le ni to. Zdi se mi kot da ima v takih trenutkih občutek, da se ji podira svet. Kolikor sem slišal/zvedel je to obdobje za otroka zelo težavno in pomembno. Rad bi vedel, če je pravi pristop razumevanje in tolažba ali je to morda ignoriranje oziroma povzdigovanje glasu, kadar jok preseže meje in je zlagan.

Mislim da ima naše postopanje velike posledice za njen nadaljnji razvoj, zato bi rad dobil kak nasvet, kako naj ukrepam. Ne bi rad vzgojil jokavega otroka, seveda pa tudi razvajenega ne.

Že vnaprej hvala za vse nasvete in predloge!



Mina1 -> Jok in obvladovanje dvo-in-pol-letnice (19.5.2004 9:49:08)

SAMO, tudi moj pobalin fin, star 2 leti in 3 mesece je pravi mali občutljivček in res zajoka za vsako figo. Pa ne vem, ali gre za obdobje in bo minilo

Je pa škratek zelo po meni, občutljiv, nežen in tako, čeprav drugače vedno nasmejan, energičen, razposajen in tako.

Na silo pa seveda ne gre nič. In če joka, vsakič tečejo krokodilje solze in težko ga pustim takšnega. Vedno se mu posvetim in ga skušam potolažiti, četudi nagaja, ga stisnem k sebi, da se pomiri.

Drugače si težko razlagam to obdobje. Mogoče bo pa res minilo. Ampak tudi meni pride vse do skrčka, mogoče pa potem tudi njemu, četudi je še vedno majček fantek.

pa-pa



Samo -> Jok in obvladovanje dvo-in-pol-letnice (21.5.2004 11:05:50)

Hvala obema za odgovora. Bistvo je odkriti, kdaj je jok zlagan. Včasih je to kar težko. Bom pa poskušal tvojo metodo, Mateja, sliši se dobro. Čeprav se mi zdi, da bi mojo Zalo to še podžgalo

Ej, želim nam vsem, da bi imeli dobre živce. Potem je vse lažje.



Anonimen -> Jok in obvladovanje dvo-in-pol-letnice (24.9.2004 10:09:38)

Mi našega dvoinpol-letnika ob "napadih" poskusimo pomiriti s prijaznostjo. Maksimalno. Z objemčki. Če še to ne pomaga, potem nam preostane samo še to, da gremo čimprej ven. Tam se zamoti, čas hitro mine in že je tu večer. In naslednji dan je nov dan. Ponavadi ga neha tiščati, kar ga je pač morilo prejšnji dan, in je dobre volje. Če pa se počuti slabo in so spet "napadi", včasih se pač tudi tako zgodi, pa ponovimo vajo prejšnjga dne. Trenutno se uvajamo v vrtec in ga povsem razumemo, če je slabe volje, lahko tudi agresiven in mu pač poskušamo pomagati po svojih močeh.



Stran: [1]