|
Anonimen -> Dovolj imam! (29.3.2006 10:41:39)
|
Še ena na večno temo tastov in tašč.
Do zdaj sem bila DOLGO časa potrpežljivo tiho, v upanju in želji, da se bo vse skupaj spremenilo. Zdaj pa imam vsega dovolj!!!!
Moj tast se je odločil za tri otroke, od katerih favorizira in poveličuje le starejšo hčerko, ostala dva sta boj kot ne na stranskem tiru. Pred kratkim se je odločil, da ji bo v svoji hiši SAM uredil stanovanje, ker si ona pri 35 letih ni bila sposobna urediti kaj več kot eno sobo (finančno je kar dobro preskrbljena, samo ravnanje z denarjem ji povzroča probleme). Ostala dva sta šla pač od doma in si BREZ POMOČI urejata svoje življenje. Ne bom razglabljala o tem, kaj je pošteno in kaj ne, niti ne bom razmišljala o tem, zakaj ima človek več otrok, če ne zna deliti ljubezni... Ampak kar me resnično jezi je to, da moramo vsakič, ko pridemo tja na obisk, poslušam zgode in nezgode o tem, kaj se mu je zgodilo pri urejanju stanovanja, kje mora kaj izmerit in premerit, kam mora po material, v katerem katalogu je videl kakšne ploščice,... OBUP!!!! Nihče ne pride do besede, ker on nenehno razlaga (tašča je že tako precej tiho). In ko se končno debata konča, začne z zgodami in nezgodami svoje vnukinje, ki je OH in SPLOH! Pa imam malo čisto rada in je fajn punca in vse, ampak da pri tem nima niti toliko takta, da bi vsaj vprašal, kako se imamo mi in kako se ima njegova druga vnukinja, ki prav tako obstaja. To mi ni jasno! In ni mi jasno, kako lahko pri dveh vnukinjah, ki ju ima, dela take razlike (očitno se vzorec nadaljuje: najprej pri lastnih otrocih, potem pri vnukih)... Kako lahko eni da denar, drugi ne (pa sta obe zraven), kako lahko eno vozi naokoli in ji pomaga na 1000 načinov, drugo pa preprosto malo ogovori in to je to... Sicer je res, da je najina punčka še majhna, ampak to nikakor ne opravičuje razlik. Če otrok tega (še) ne vidi, ne pomeni, da to ne obstaja. Ker če ne drugače, pa vidiva midva in je boleče. ZELO! Moj mož je sicer tiho in nič ne reče, je pa vsakič, ko gremo od tasta precej zamorjen. In zato načrtujem temeljit pogovor. Razumem, da jih ima rad, ampak nekje s meje bontona in dobrega okusa, ali pač?
Nisem nevoščljiva, ker sem s svojim življenjem precej zadovoljna. Imam krasnega moža in čudovito hčerkico, ampak nočem, da mi nekdo (zavestno ali ne) 'uničuje' živčke in mi otežuje življenje. Če bi bilo po mojem, bi že zdavnaj vse skupaj nekam poslala, pa sem uvidevna, ker so to starši mojega moža in ker jih ima on kljub vsemu rad. Čepav se včasih vprašam, zakaj.
Kaj bi storili vi na mojem mestu in kako naj začnem pogovor z mojim možem, da ne bo zvenelo nesramno. Mislim, da mu oči ne bo potrebno odpirat, samo rada bi, da bi se pogovorila o vsem, kar se dogaja, preden bom tastu povedala svoje. Kar bom zagotovo storila, čeprav vem, da ne bo dosti pomagalo. Naj vsaj sliši, da ne bo mislil, da sem neumna in da mi je vseeno..
|
|
|
|