|
Anonimen -> Selitev v manjše stanovanje? (25.3.2006 4:14:17)
|
Živimo v dvosobnem stanovanju, 60 m2, in smo štirje (od tega dva otroka) + Gospa Pes. Če odštejem problem, da nimamo kam s svojimi stvarmi (za kar pa smo si krivi sami), nam nič ne manjka. Morda je nekoliko "luštno" le to, da za stanovanje plačujemo 100.000 SIT mesečne najemnine in 40.000 SIT stroškov. To ni malo niti za tiste, ki imajo kolikor toliko spodobne plače, kaj šele za nas. Stanovanje mi je všeč, tukaj smo že dve leti in sem se navadila nanj, je na lokaciji, ki mi 100%-no ustreza, poleg tega pa je lastnik tak, da ga je treba iskati s povečevalnim steklom. Čudovit. Vse imamo uradno urejeno, nobenega strahu pred kakršnimikoli problemi, vse nam je dovoljeno in pravkar smo podaljšali najemno pogodbo do leta 2008.
Zdaj pa se nam je ponudila še ena možnost.
V sosednji ulici je stanovanje, ki ga bo v kratkem oddajal nek daljni znanec mojega Kamikaze. Prav tako v bloku, prav tako opremljeno, vendar enosobno (cca. 40 m2). Je pa soba toliko velika, da bi se jo s Knaufom dalo pregraditi in bi potem dobili manjše dvosobno stanovanje. On ima svoj stanovanjski problem rešen in tega stanovanje ne bo potreboval, dokler ne bodo njegovi otroci polnoletni (glede na to, da jih pa niti še nima, je vse jasno). Stanovanje nam je ponujeno v zameno za plačilo stroškov cca. 40.000 SIT in za najemnino 50.000 SIT (približno, v končni fazi je stvar dogovora).
V čem je problem?
Moj Kamikaza in njegova starša gledajo samo na finančno plat vsega tega. Pač zato, ker nismo ravno v rožnati finančni situaciji. Če bi se selili, bi nam ostalo cca. 50.000 SIT mesečno. Saj je vseeno, kam bi jih mi potem dali, ampak finančno bi bili na boljšem. In to je vse, kar njih zanima. Jaz pa imam drugačne izkušnje. Večino svojega življenja sem se "pregužvala" v majhnih stanovanjih in vem, kaj vse je to prineslo za sabo. Od nestrpnosti, da se nimaš kam umakniti (posledično kreganje in še marsikaj), do tega, da imaš otroke ves čas pod nogami, pa niti oni nimajo svojega prostora za igro. Poleg tega je že teh 60 m2, ki jih imamo sedaj, včasih premalo, kaj šele 40 m2. Prav tako sem večino svojega življenja preživela v "nesigurnih" stanovanjih, kar pomeni, da bi lahko (in da tudi sem) malo manj kakor čez noč letela ven, ne glede na vse uradne stvari. Tukaj se mi tega ni treba bati (to je "gazda" že dokazal), tam pa tega ne poznam, pa še slabe izkušnje imam s tem, ko je v igri kak "znanec", pa čeprav daljni. Tudi stanovanje je dalj od šole in Jan bi moral čez cesto, sedaj pa gre samo čez park. Tukaj smo v pritličju, tam je vse skupaj v visokem nadstropju. Ko začne otrok hoditi, mi res ni do tega, da bi 24 ur na dan pazila, da mi pade skozi okno. In podobno...
Povrhu vsega pa še - teh 140.000 SIT mesečno tukaj, kjer smo, sem zaenkrat sposobna plačevati, ne da bi bil zato kdo bos ali lačen.
Zdaj pa ne vem. Ali res jaz tako zelo narobe razmišljam, ker mi več pomeni varnost in udobje kakor pa 50.000 SIT? Saj če jih ne bi imela, ne rečem. Selila bi se, seveda. Ampak jih imam. In imam raje to, kar imam (za ta denar), kakor pa manj in še tisto pod vprašajem. Ne vem, no... Tukaj ima Jan svojo sobo in čez nekaj mesecev si jo bo lahko delil še z Robijem, tam bi bili štirje takorekoč v eni sobi. V kuhinji bi komaj stole odmaknili od mize, pa bi se že težko prišlo naokrog. Da o obiskih ne govorim. Ali o zasebnosti samo zame in za Kamikazo.
Da se ne bom nikamor selila, je pravzaprav jasno. Zanima me samo, ali je narobe (po vašem mnenju oz. kaj bi ve storile), da nisem tolikšna materialistka, da bi gledala najprej na 50.000 SIT, potem pa šele na vse ostalo (pozitivnega), kar to stanovanje, kjer smo sedaj, prinaša moji družini?
|
|
|
|