|
Anonimen -> MAMA V SLUŽBO, ATA V PORODNIŠKO II (23.3.2006 11:46:10)
|
Pozdravljene!
Na začetku marca ste obdelovale temo o tem, kako "čudne" so mamice, ki gredo takoj po porodu v službo.
Želela bi vam povedati mojo izkušnjo, da boste videle, da ni vse odvisno samo od financ in od tega, da je mama prevelika "karieristka".
Sama sem na vodilnem položaju v javnem zavodu in takoj, ko sem zanosila, mi je bilo jasno, da mojega delovnega mesta ne bo nihče sprejel za dobo enega leta. Kljub temu, da smo objavili razpis v časopisu, ni noben kandidat izpolnjeval pogojev za zasedbo - vsaj 5 let delovnih izkušenj na podorčju izob. odraslih, uni. izobrazba, strokovni izpit na področju viz, ravnateljski izpit... Prijavili pa so se vsega skupaj trije - od teh eden ni imel končanega faksa.
Ni mi preostalo drugega kot da za 105 dni porodniške odgovornost predam sodelavki, ki prav tako ni izpolnjevala osnovnih pogojev (nima še strokovnega izpita in delovnih izkušenj), še vedno pa sem vsaj vsak tretji dan prisotna v službi, da podpisujem papirje (so mi jih nosili tudi domov).
Po 105 dneh sem tako za pol delovnega časa šla nazaj v službo (z možem sva si preostanek porodnišk delila pol-pol - 4 ure jaz, 4 ure on).
Mnogokrat se je zgodilo, da sem morala za kakšno urico podaljšati službo, ampak drugače pač ni šlo. In res je tudi to, da mi ga je mož nosil v službo, da sem ga lahko dojila.
Kljub vsemu je danes moj sin star 14 mesecev, še vedno se dojiva, maksimalno izkoristiva čas, ko sem doma (še sreča, da vstaja ob 5.00), z mano gre na vse službene poti (očka koristi tistih 75 dni neplačanega očetovskega dopusta). Odločamo pa se tudi za povečanje družine.
Žal, vse mamice nismo takšne srečnice, da bi lahko eno leto bile brezskrbno doma in se 100% posvetile dojenčku.
Zato vas prosim, da ne obsojate mamic, ki se predčasno vrnejo v službo, saj mnogokrat to ni samo njihova krivda.
|
|
|
|