|
minaja -> Čudeži se dogajajo - ne izgubite upanja (21.3.2006 11:24:04)
|
Pozdravljene vse mamice nedonošenčkov, katerim se po novem pridružujem tudi sama, vse nosečke in vse forumovke!
Mogoče se me katera spomni še iz decembrskih debat, potem pa sem počasi izginila iz forumov, saj sem nabila toliko računa za telefon, da glava boli. Torej, rodila sem že sredi januarja, čutim pa dolžnost da javim vsem puncam, nosečkam in mamicam, ki trepetajo za svoje dojenčke, ko so ti še v trebuščku, da naj ne izgubijo upanja in naj se maksimalno potrudijo do zadnjega atoma moči, da pridejo do svojih otrok... o čem govorim? Za vse tiste, ki ne poznate moje zgodbe...
To je bila moja druga nosečnost, ki je do 18.tedna potekala povsem gladko (čeprav sem imela v prvi nosečnosti težave s popuščanjem MV in že pred prvo nosečnostjo težki HSG operaciji popolne pregrade maternice, MV in nožnice). Zdravniki so mi vedno dejali, da sem lahko vesela, da sploh imam kakšnega otroka glede na moje težave, jaz pa sem se za oba maksimalno potrudila in nam je uspelo. Torej v 18. tednu, na začetku septembra sem prišla v bolnišnico, da mi naredijo preventivno cerklažo, da se ne bi spet predčasno odprla, kot sem se v 1.nosečnosti, in so tisto jutro ob sprejemu ugotovili, da sem povsem odprta !!!(8 cm), da se mi boči plodov mehur v nožnico in da je to že 'splav na pol poti' (jaz nisem tega nič občutila, da pa vam povem, da sem bila dva dni prej pri osebnem G in mi je izmeril dolžino MV 2,8 cm, kar je super, potem pa je čez noč vrat povsem odpovedal). Moj osebni G, ki me je sprejel v bolnišnici in kateremu sem neznansko hvaležna, se je ob sprejemu in pregledu vseeno odločil, da poskuša narediti urgentno cerklažo, me je pa opozoril, da dojenčka, ko se zbudim, najverjetneje ne bo več ali pa ga bom mogla potem takoj roditi (splaviti), da je stanje tako hudo, da mu najbrž ne bo uspelo, a se je vseeno odločil poskusiti. Na operacijski sem bila že čez 15 minut, intubirali so me, ker sem jedla malo prej, me slekli kar pred operacijsko, bila je prava panika po hodnikih, zdravniki so vkup leteli, jaz sem le še zmolila, prosila... in zaspala. Takšni so bili torej začetki naše težke preizkušnje...potem je k sreči in Hvala Bogu operacija uspela, nobenih komplikacij, ni bilo bakterije na MV in po enem tednu antibiotikov in vseh drugih zdravil proti krčenju maternice v žilo, sem lahko šla domov. Od takrat pa vse do novega leta, torej cele 4 mesece sem potem doma nepremično samo ležala, ker je bila cerklaža zelo težko in le 'kvazi' napol narejena, saj so bili pogoji zanjo takrat nenormalni. Negoval me je mož (tista ki tega ni poskusila tudi slučajno ne more vedeti, kako je to, ko leže ješ, se umivaš oz. te umiva mož, leže lulaš v kahlo ipd. vse...totalno vse, ker nisem vstala niti pod razno. Pomagala je tašča, kateri vsa zahvala, saj je prihajala k meni sredi dneva, skuhala in šla potem v vrtec po starejšega fantka in šla nato domov, ko je prišel mož iz službe... Noro. Meseci, tedni, dnevi so bili dolgi, sploh tisti na začetku, 19. teden, 20., 21., vse do 24. ko so minimalne možnosti za preživetje otroka. Vmes sem se kot zanalašč še zastrupila s hrano (v 20. tednu), tako da sem par ur bruhala kot nora, kar je bilo spet skoraj usodno, saj so se od napenjanja šivi na MV zrahljali in še malo bolj popustili in začela sem malo krvaveti...poleg tega me je v 4 mesecih non-stop ležanja 2x napadla še viroza, spet s hudim kašljem, kar tudi slučajno ni bilo zaželjeno, poleg tega smo se bali pljučnice in tromboze, ker sem le ležala. Nobenkrat v teh 4 mesecih nisem šla h ginekologu, domov so prihajale patronažke in mi vzele kri, mi dale Rhogam injekcije, injekcije Dexamethazona... da ne dolgovezim - prilezli smo z mojo strašansko samodisciplino, moževo potrpežljivostjo, pomočjo staršev in nenazadnje Božjo pomočjo in molitvijo nas in vseh, ki nas poznajo do HURA-36.tedna (rodila sem s 35t 6/7). Od samega ležanja sem precej oslabela, mišice so povsem izginile in moram priznati, da sem se malo bala samega poroda, kako bom zmogla. Ampak Bog poskrbi za vse in moj porod je bil 'mala malca'. Zjutraj mi je malo odtekla voda, poklicala sem moža v službo, šla sva v porodnišnico, ko so mi vzeli šive ven, sem bila takoj odprta 5 cm, v naslednji uri skoraj povsem brez popadkov in bolečin 8 cm in potem sem rodila kot za hec, mož se je kar smejal, ker je vedel, kako blizu smo, jaz pa sem mislila, da me z babico hecata. Hvala Bogu, zmagali smo, dobila sva majhnega, zdravega fantka...[sm=angel.gif]
To dete je naš mali čudež, s katerim sva se skupaj borila 18 tednov in vsakič ko ga pogledam, dobim cmok v grlu, ker sem tako srečna da ne znam povedati. Kako me ima Bog rad, da mi je kljub takšnim hudim prirojenim nepravilnostim podaril dva otroka, dva [sm=angel.gif][sm=angel.gif]...
S tem hočem povedati vsem puncam, mamicam in nosečkam, ki imate mogoče tudi težko nosečnost ali pa vam pravijo, da mogoče sploh nikoli ne boste zanosile (tudi jaz sem imela s tem težave) ali pa donosile, da ne obupate, da verjamete. Saj veste kako pravijo Vera, upanje in ljubezen - in upanje umre zadnje. Če je nam uspelo, pa so bile možnosti tako minimalne...dr. Pušenjak mi je v 22.tednu napovedal ob strogo strogem počitku in veliko molitvah (to so dejansko njegove besede) tam nekje 28.-29.tednov. Pa smo prišli dlje. Bodite močne in samodisciplinirane. Če je nam z dveletnikom pri hiši uspelo, bo tudi vam, počivajte če vam tako rečejo. In če je meni s takšno 'napako matere narave', in po operacijah, ki so le delno uspele, dalje po dveh cerklažah in dveh strganih MV ob porodih uspelo donositi dva otroka, bo tudi vam (šest splošnih anestezij je bilo potrebnih za rojstvo obeh otrok, dve operaciji pred nosečnostjo, cerklaži v obeh nosečnostih in po obeh porodih šivanje strganega MV).
Srečno vsem, ne izgubite upanja in ne hecajte se s počitkom! Če veste kaj želite in če si to resnično želite, se potrudite in uspelo vam bo. Jaz se od foruma aktivno poslavljam, vas pa občasno še spremljam in obiščem, ko rabim kakšno pomoč ali nasvet.
Življenje je lepo!
Minaja
|
|
|
|