|
nejcko -> RE: preveč pogumna (20.3.2006 13:08:38)
|
Naš je (bil) isti. Zdaj je star 4,5 let in se že zaveda določenih nevarnosti, je pa bilo do njegovega 3. leta živa grozljivka - za naju, ne zanj.
Tudi naš je že od malega motorično zelo razvit in pri 8 mesecih je "osvojil" hojo po stopnicah. Sledilo je obdobje plezanja na vse, na kar se je splezati dalo, obešanja na ograjo (živimo v 10. nadstropju), skratka za znoret. Jaz sem mu nekja časa stala za ritjo in ga opozarjala, ko pa sem ugotovila, da je vse bob ob steno, sem ga pustila (razen obešanja na ograjo, seveda). Umaknila sem vse nevarne dele pohištva in ga pustila. Parkrat je fajn tresknil s kavča, ampak to ga je samo spodbudilo, da se je v tehniki zelo izpilil in padcev ni več bilo. Je imel velikokrat več sreče kot pameti, ampak taki otroci imajo naraven dar, da se znajo pri padcu ujeti. Medtem ko je bila večina njegovih vrstnikov v vrtcu že kdaj šivana, njemu nikoli ni bilo nič, razen kakšne modrice tu in tam.
Samo primer: naš se je lani na vsak način hotel spustiti s kolesom po hribu. Sem mu 10x rekla ne, pa da bo padel in se razbil, ampak on je vztrajal, da bo samo enkrat poskusil. Ko sem šla proti njemu, da mu vzamem kolo, se je spustil. Jaz sem si samo zakrila oči in molila. Na koncu hriba je asfalt in mali je padel, auuuuu. Se mi je kar temnilo pred očmi. Havla bogu je imel čelado. Kljub temu, da je priletel na obraz, je imel samo malo popraskan nos in brado. Še kri mu ni nič tekla, seveda pa je jokal.
Rezultat- ko sem ga vprašala, če gre še enkrat, je samo odkimal z glavo.
Kot vidiš, ti ne morem dati kakšnega konkretnega nasveta. Ti otroci so pač taki, nimaš kaj. Najbolje je, da ji zagotoviš optimalno varno okolje za igro ter jo pustiš, pri tem pa moliš, da se ji ne bo kaj hujšega zgodilo. To so otroci, ki se enostavno morajo učiti na lastnih izkušnjah.
Srečno!!!
|
|
|
|