|
Gina -> RE: Kaj mu/ji lahko nudim (18.3.2006 14:30:19)
|
Jaz sem ti sicer na vsa tvoja vprašanja že odgovorila zadnjič, ko si spraševala nekaj drugega, se mi zdi. Ti bom pa še enkrat povedala, zakaj tako mislim.
Enega otroka že imaš in prepričana sem, da si mu predana in da ga obožuješ. Zdaj si noseča in verjemi mi, poznam vsa čustva, ki te v teh momentih preletavajo. To niso le čustva prvič noseče ženske, to so čustva ženske, ki pozna ljubezen do svojega otroka in ki si želi to ljubezen gojiti še do kakšnega otroka. Če si si ga zraven v podzavesti tudi želela, potem mora biti res hudo. In razumem te, da imaš velik problem.
Biti sam z dvema otrokoma je neprimerljivo težje, kot biti sam z enim otrokom. Pa ne zaradi denarja. Meni ne. Moja vrednota niso obleke, fensi reči, niso kozmetika niti kaj drugega materialnega, zato nisem nikoli trpela, ko sem živela sama z otroki - materialno mislim, čeprav nisem imela ravno ne vem koliko denarja. Z dvema otrokoma je težko, ker nimaš časa niti na wc iti v miru prvi dve leti, potem pa še dve leti nimaš nič časa zase. Tvoj dan izgleda takole:
Že ponoči te mali parkrat zbudi, vstaneš kot zombi zgodaj zjutraj, ker je treba večjega otroka peljat v vrtec. Oblečeš oba, tudi ko je mali star 1 mesec, pelješ večjega v vrtec, prej ga še rihtaš čist skomiran, mali se upira, ker mu ni všeč, da bosta zemenjala pleničko, pa niso mu všeč hlače.... Ugotoviš, da imaš po možnosti zameten avto, kidaš. Kam medtem z otroki? No, mogoče je pa pomlad, samo dežuje, ali pa poletje, pa mogoče ne pada dež. odpelješ otroka v vrtec, oba se dereta v avtu, mali ker je lačen, veliki ker mu nekaj ni prav. Z lupinico in večjim otrokom greš do vrtca, preoblečeš otroka, ga oddaš, se odpelješ domov. Dojiš malega, mali se dere, nekaj mu ni prav, pa ne veš kaj, obtožiš kolike, da so krive ali mogoče zobke, da so na pohodu. Končno mali zaspi, ampak ura je že 10.00. Celo stanovanje je v razsulu. Pospravljaš. Mali se zbudi, lačen je, futraš ga. Mali se celo zaigra za pol urce, vmes skuhaš kosilo. POješ, oz. bolje rečeno vržeš vase kosilo, ga na hitro pelješ ven. Zunaj sitnari, spet mu nekaj ni prav, kaj češ, otrok je pač, to otroci delajo. Zamotiš ga z igračkami, ampak čisto si utrujena, ker si ves čas gruntala, kako ga zamotit, da bo mir. Prideta domov, skuhaš si kavo. Mali noče, da piješ kavo, hoče pozornost. Ugotoviš, da moraš po večjega otroka v vrtec. Spet ista procedura, kot zjutraj. Pridete domov, zdaj se šele začne tisto, naporno stanje. Mali bi te zase, večji bi te tudi zase. Če pa je večji priden, pa moraš malega futrat, če je mali priden, hoče pa ta večji iti na kahlico, pa se je polil, moraš ga preobleči, pa bi jedel, moraš vstati, pa bi šel ven in to z biciklom, pa je rzmetal celo sobo, pa milion takih reči. Niti slučajno se ne moreš usesti za 5 minut, kje pa, niti za minutko, ker te prec gor vržeta, ker nekaj hočeta. Popoldne ne veš več, kje se te glava drži. Čist si fertik. Bog ne daj, da kakšen od otrok zboli. Potem še ven ne moreš z nobenim. Zvečer pa spat spravljat oba, obup. En mogoče še zaspi, drugi te hoče zase. POnoče te spet vsaj eden zbuja, celo noč ne spiš drugače, kot na obroke.
Eh, kaj naj ti rečem, meni je bilo to groooozno. Ampak od enega majhnega to še preneseš, od dveh pa si zdaj še ne predstavljaš, kaj to pomeni. Če imaš zdaj delo, boš potem imela več kot še enkrat toliko kot zdaj. Če to fizično zmoreš - si pa več kot odlična. Jaz ne bi zmogla več.
Kaj pomeni ne imeti očeta za otroka, je pa spet svoje poglavje. Jaz mislim, da je boljše, če otrok nima očeta zraven matere, kadar se starša ne razumeta. Saj gre še vedno lahko h očetu na obisk, pa čez nekaj časa si itak omisliš drugaga partnerja, kar pomeni, da ima tako očeta, kot očima. Ni isto, prav gotovo da ne. Je pa boljše za otroka, kot če se dva kregata ves čas.
Kaj jima lahko nudiš? Odvisno kakšen tip človeka si. Če si deloholična, potem ti bo morda uspelo, če pa si čisto normalne sorte, potem ti pa rečem, da to niso človeški napori prvih nekaj let, to ni podobno ničemur, je eno samo trpljenje - fizično namreč. In če si fizično čist hin, potegne to psiho za sabo, če hočeš ali ne. Če si pa deloholik, potem pa je to drugače, ti ljudje so tako naravnani, da jim je tak način življenja lahko čisto sprejemljiv, meni pa ni.
Jaz bi šla delat splav. Danes sigurno, če bi se mi to zgodilo, če bi se mi to zgodilo pred drugim otrokom, pa ne bi verjela nikomur in bi otroka obdržala. Samo jaz moram vse na svoji koži doživet, žal sem tolk trapasta v tej smeri.
Aja, daj vprašaj koga, ki ima dva mala otroka, kako se počuti, pa sta oba partnerja ves čas aktivna, pa k sebi ne pridejo. Vpašaj npr seven ali kako tako, ki to zdaj preizkuša nasvoji koži, kaj bi ona naredila v tvojem primeru.
|
|
|
|