Anonimen
|
Pogreta juha? Hmmm, kaj pa vem, poznam primere v obe smeri. Ko se je obneslo in ko se ni. Osebna izkušnja pa... . Narazen sva šla po 7 letih. Bila 9 mesecev narazen in potem spet skupaj. Če pomislim kaj in kako, je bilo vse odvisno od tega zakaj. Danes mi je jasno vse, takrat mi je bilo malo manj. Dejstvo pa je da so vzroki za vrnitev lahko različni, tako kot vzroki za razhod. Mnogokrat se zgodi, da pač greš ker si se preveč nezrel znašel v preresni zvezi, pa jo čez čas (dolgem ali krajšem) končaš, ker želiš poizkusit še kaj drugega. In če v tem času partnerja ugotovita, da je to kar sta pač imela skupaj nekaj najlepšega in na to tudi tako gledata je še možnost za srečo. Ker sta iz zdrave distnce videla svoje razmerje v pravi luči. Če je bila pa vrnitev bolj posledica tega, da eden izmed partnerjev ni našel 'kaj boljšega' drugi, ga pa ima še vedno rad, je to recept vsaj za nesrečno razmerje če že ne za katastrofo. Druga pesem pa je ko se razmerje prekine, če se pričakovanja, vrednote način življenja enega partnerja (ali obeh) spremeni. Da se začneta razhajat v samem bistvu. Ponavadi pri takih razkolih nobeno krpanje, noben čas za razmislek ne pomaga. Bistvo problema ostane, četudi se zunanjost pokrpa. In kar je bistveno. Zaupanja, tistega popolnega ni več in se tudi nikoli ne vrne. Čeprav zaupaš, čeprav ljubiš, brezpogojno in z vsem srcem, vedno nekje v podzavesti ostane senca dvoma. Lahko jo zavestno odmisliš in živiš dalje. Ampak tam je, morda malce uspavana, ampak vedno tempirana bomba. No vsaj jaz zase vem, da po odhodu in prihodu nisem nikoli več popolnoma in predano zaupala. Sem ga ljubila. Sem odpustila (morda sploh nisem vedela kaj odpustiti), sem se predala z vsem srcem in vso dušo. Ampak odnos se je spremenil. Nikoli več nisem dala roke v ogenj zanj. In vedno sem čakala. Nekje globoko v sebi sem bila vedno na preži. In sem začela popuščat. Začela sem se izogibati konfliktom. Pravzaprav konfliktnim situacijam, ustvarjala sem okolje, kjer se take situacije naj ne bi pojavljale. In potem sem nekega dne spoznala, da to sploh nisem več jaz. Nisem bila več tista iskriva, samozavestna punca, punca ki samo daja in se razdaja za razmerje. Tudi jaz sem začela potrebovati. In kar je najpomembnejše - to je ugotovil tudi on. In je tako dekle začel ponovno iskat. In jo je našel. In je odšel. To je moja izkušnja. Nekaj, ki jih poznam so se pa končale srečno. Vsaj na zunaj. Kaj se dogaja med partnerji pa itak nihče ne ve. Ne, in pogreta juha ni dobra. Vsaj v mojem primeru bi bilo bolje, da bi jo vrgli v pomije in skuhali novo.
|