|
barbchen -> RE: Izvenmaternična nosečnost (8.9.2009 10:03:15)
|
Še moja izkušnja:
lanskega januarja sem zanosila takoj 1. krog, ko sva se odločila za naraščaj. Veselje ob plusku je bilo nepopisno, potem pa čez nekaj dni rahla krvavitev, počakala sem še čez vikend, ko krvavitve ni bilo več, potem pa v ponedeljek spet...in sem se odločila za obisk urgence, kjer so mi naredili UZ in se ni nič videlo, vzeli so mi kri in ko sem poklicala za rezultate, so mi rekli, da vrednost hormona odgovarja zgodnji nosečnosti, dobila pa sem bolniško do 1. pregleda pri G., ki naj bi ga imela v roku 1 tedna. In sem vseeno že naslednji dan šla do svojega ginekologa, ki je bil mnenja, da bi se moralo že kaj videti in mi na lep način sporočil, da je šlo verjetno naprej in da bi on počakal, da se samo od sebe sčisti. Za vsak slučaj sem dala kri še naslednji dan in ker je hormon padel, je to sovpadalo z mnenjem ginekologa. In sem čakala, da se samo spuca dober teden dni, vmes sem imela nekajkrat manjši krvavi flekec in to je bilo to. Ker nisem ornk zakrvavela sem šla nazaj do svojega G. in sluznica je izgledala, kot da sem že sredi naslednjega ciklusa, v maternici ni bilo nič videti, po odvzemu krvi pa smo ugotovili, da se mi je vrednost hormona spet povečala...in tako je bilo še nekaj dni, ker na UZ kar ni in ni bilo videti prav ničesar. No potem je G. začelo že pošteno skrbeti in odločil se je, da me laparaskopsko operirajo - vse kar je ostalo od zarodka je bila posteljica, nahajala se je v levem jajcevodu, ki so mi ga na srečo ohranili...
po 1 mesecu sem imela pregled pri G. in rekel mi je, da naj 3 mesece počakava in da žal nima obrazložitve, zakaj je do tega prišlo. No in sva se res začela truditi in bila iz meseca v mesec bolj razočarana, ker kar ni in ni uspelo. Po nasvetu G. sem se po novem letu naročila za termin, kjer bi se pogovorili o nadaljnjih korakih na poti do zanositve.
In potem je nastopil magični petek 13., ko sem slab mesec pred predvidenim obiskom G. zagledala lep, močen plusek, ki bo čez 2 meseca ugledal luč sveta in ki trenutno veselo brca v mojem trebuščku.
Pri nama je bila sigurno psiha ključnega pomena pri ponovni zanositvi. V glavi mi je bilo vse jasno, podzavest pa je igrala svojo igro. Ko sva že skoraj obupala, pa nama je uspelo - vem, sliši se kot veliko podobnih zgodb na tem forumu...vsem upajočim želim, da ne bi nikoli izgubile upanja in da bi se tudi njim uresničila največja želja - postati mama!
|
|
|
|