Anonimen -> RE: izgubljena (15.3.2006 10:53:47)
|
Požirala sem vsako tvojo besedo. Nisem bila debela, imela sem očeta pijanca in nasilneža, kar je vzrok, da sva si skoraj enaki. Včeraj sem zvečer gledala polno luno in se spraševala, če sem zato imela cel dan iste občutke kot ti. Cel dan na robu joka, zvečer, doma, sem se komaj lahko v miru zjokala. Zaradi ljubezni. Ne upam ljubit, zaupat. Bojim se, da so moški res manj čustveni, ne razumejo, da rabimo ženske, ko rabimo, da je za nas takrat tu in se nam posveti, čuti z nami, trpi, ko rabimo tolažbo jo rabimo takoj, ne po šihtu. Ne ljubi me dovolj, če ne razume, da morda res rabim več ljubezni, dokazovanja ljubezni kot katera druga. A zato tudi dobi več, več čustev, bolj pristnejša čustva, če ne poznaš dežja, ne ceniš sonca. Ne morem se spoštovati, če prosjačim za ljubezen, če se grozno počutim, da mu moram reči, naj me potolaži, če se bojim, da si misli, da nisem normalna, da sem preveč zaljubljena, da ga bo to spravilo ob ljubezen, isto kot pri seksu, ko si en želi več kot drugi, ima drugi občutek, da ga drugi sili k nečemu, k nekim občutkom, ki jih nima, noče seksat, drugi bi pa potem rad samo še več seksa kot dokaz ljubezni. Že dalj časa mislim na to, da bi se morala nekako rešiti teh dvomov in strahov, enkrat se bom morala spraviti k strokovni literaturi in si spet obuditi stare rane. Drugega kot uspešno rešitev krize ti ne morem zaželeti.
|
|
|
|