|
šnucika -> nobeno sra*** ni tako globoko,da ne bi.... (13.3.2006 14:53:22)
|
...potonil enkrat do dna in se takrat odrinil !
Nisem našla drugega naslova,ki bi bolj pasal k moji zgodbi.Ali se bom podpisala kot anonimna, bom videla,ko napišem....takrat se bom odločila ali kliknem na to opcijo ali ne....
Ja,veliko zgodb,ki nam dajo misliti,ki porajajo dvome ter vprašanja, se prebere na tem forumu.Veliko obupanih,prevaranih,sprtih......takih,ki mislijo,da ni izhoda iz dreka,v katerega si zabredel ali pa te je pahnil vanj kdo drug.
Tudi jaz sem padla v to jamo,polno življenskega dreka,pa globoka je bila.
Začelo se je,ko me je po devetih letih zapustil prvi partner,zaradi mlajše dekline.Podrl se mi je svet,ko sem se morala izseliti in oditi nazaj k staršem.Pa sem se pobrala,s pomočjo dobrih prijateljev in družine.Čez nekaj časa spoznala drugega,po letu dni sem šla živeti k njemu,živel pa je še doma,s starši..Razumela sva se, imela skupne ineterese.Preživela sva marsikaj...med drugim tudi mojo bolezen...raka,ki je udaril,kot strela z jasnega.Po operaciji in terapijah, sem si v manj kot letu dni opomogla.Potem pa sva se odločila,da greva na svoje.Seveda ni šlo brez kredita in po tednih razmislekov je on vzel kredit,saj sem jaz imela službo samo za določen čas.Preselila sva se in še ogromno je bilo treba vložiti.On kredit,jaz pa vse moje prihranke,delnice,...okoli 3 mio je bilo tega,ko sedaj računam....tako sva se zmenila.Po nekaj mesecih se je začel odmikati vase,hotel samo še žurati s kolegi....mi očitati,da nisem za nikamor,da mi ni do žura.Kako!??Saj je bilo treba paziti na vsak tolar...saj nisem bila zapečkarca,ampak vsak dan,je pa le bilo preveč!
Prišel je dan,ko sem posumila,da je mogoče druga vmes.Pa še poznala sem jo....Ko sem mu to očitala,ni zanikal,priznal pa tudi ne.Čez par dni pa je rekel,da bo odšel,da ne more živeti s kreditom,da je premlad,da bi zgnil....In je šel,ostala sem sama,kredit pa prepisan name.Spet se je vse podiralo...še dobro,da imam tako dobre starše in brata,da so mi pomagali,saj finančno ne bi zmogla....nisem imela več prihrankov,nizko plačo in še kredit.Hranili so me dobesedno starši,saj nisem imela niti za bencin več,ali pa za v trgovino.On pa s prstom ni mignil,da bi kaj uredil...še na banki sem si morala dobesedno sama rihtat,da mi prepišejo kredit,ker je grozil,da bo pobral denar z računa in naj mi zahipotekirajo stanovanje.
Povrh vsega sem morala še požirat žalitve s strani babe,s katero je šel....Z njo se itak že prej nisem razumela.O tem raje ne bi pisala,ker je izpod vsakega nivoja in razumnosti!
Po dolgih mesecih sem spoznala njega,ki mi je dal moč,da se odrinem od dna te jame,polne sranja.Bila sem razočarana nad življenjem,nezauplijva....cel psihič...na kratko.Pa vseeno ni obupal nad mano in mi držal glavo nad gladino dreka.
Prodala sem še avto,vložila še v zadnje detalje stanovanja....on mi je ogromno pomagal in končno sem začela sama plavati in končno sem tudi stopila ven iz sranja.Odločila sva se,da si ustvariva družino...zanosila sem...in celo nosečnost mi je stal ob strani,ko sem imela napade panike...ali bo vse v redu,zaradi moje bolezni,pa strahu,da ne bom mogla otroku nudit dovolj.
Rodila sem prekrasno punčko in sedaj vem,da so moji strahovi bili odveč.Saj ni vse v denarju.....ljubezen je ogromno!In le te ji dajem največ in še več...pa njemu tudi!
Dve leti bo tega,ko sem zadihala......saj me še kdaj zanese v mislih,da imam v glavi samo črne oblake.Pa hitro mine,ko pogledam mojo lepo deklico.
Srečna sem,da sem vse to preživela in na koncu zaživela!
Vem,da sem naklamfala dolgo zgodbo.....ampak krajše ni šlo.
Sedaj se boljše počutim.....pa mogoče bo komu pomagalo....
naj ponovim:
Nobeno sranje ni tako globoko,da ne bi prišel na dno ter se odrinil!
|
|
|
|