Gina
|
Ne vem, nejcko, če sva se razumeli, jaz nisem mislila, da si mora človek samo govorit, da nekaj ni katastrofa in zravben to prenašat, daleč od tega. Mora si priznat, da nekaj ni ok, in nekaj naredit v zvezi s tem, vztrajat pri svojem, nekaj migat v smeri izboljšav, pa gotovo ne v smislu sitnarjenja, ampak v smislu dejanj. Nikakor pa ni ok, da si človek samo govori, kako je drug človek, ki mu to počne vse, samo človek ne, kako je vse skupaj katastrofa, hkrati pa nič ne naredi zase, razen mogoče, da drugemu govori, kako je zanič in kako se mora spremenit. A vidiš razliko? Poleg tega je beseda psihično nasilje zelo dvorezna. Kaj je za nekoga nasilje? Zakaj za nekoga drugega to sploh ni nasilje? Saj pravim, da je fora samo v prevajanju v lastnih glavah. Kako naj napišem....meni se je tudi zdelo, da me moj bivši psihično maltretira. Ampak v bistvu se je pa njemu po moje, če zdaj gledam objektivno nazaj, čisto enako zdelo, da jaz njega. V resnici sva se oba trudila in oba sva sitnarila, pa nič naredila ZA PARTNERJA takega, kar bi partner rabil, delala pa sva ogromno tega, kar sva mislila, da naj bi partner rabil, pa v resnici ni. Oba sva se počutila izkoriščana in stalno napadana. Kdo je zdaj nad kom izvajal teror? midva sva bila oba kriva in prepričana sem, da je v pol primerih enako. Ne smeš sitnarit, nekaj moraš naredit - najprej za partnerja, da bo on čutil varnost, potem pa posledično on naredi zate nazaj enako, nudi ti, kar ti rabiš. Danes sem se pogovarjala s kolegico, ki je prepričana, da jo njen psihično maltretira. Jaz čisto jasno vidim, da oba izvajata to en z drugim, ne le ona z njim. Ampak nočeta slišat nič, vsak vleče na svoje in nihče noče prvi mignit, da bo situacija boljša, ker se počutita oba žrtve psihičnega terorja. Kdo zdaj v resnici koga muči? Ma kaj pa vem, težko je govorit takole na daleč. Slišimo eno samo plat, pa še to okrnjeno, potem pa sklepamo, da je vse 100% resnica. Saj najbrž v resnici dekle točno tako čuti, ampak vprašanje pa je, kaj bi čutila ob isti stvari jaz ali ti, ki to bereš, pa vprašanje je, kaj v resnici misli in čuti in dela mož. Mogoče pa nima pojma, da je kaj narobe, mogoče pa nima motivacije, da bi kaj naredil drugače, mogoče pa ima celo on sam občutek, da ona izvaja pritiske nanj, pojma nimam. Jaz bi vsekakor na njenem mestu razmislila prvo in intenzivno, zakaj se ga boji in zakaj je on tako preplašen, da dela stvari, zaradi katerih se ga ona boji. V resnici sta najbrž oba preplašena.
|