|
Eja_1 -> Članek o mleku za razmislek (10.3.2006 11:45:08)
|
Spoštovani!
Leta 1991 mi je sodelavec prinesel izvod revije Zdravje z besedami: "Ti se zanimaš za mleko. Preberi si članek v tej reviji." V kratkem članku je nek zdravnik pisal, da so ugotovili, da se maščoba iz homogeniziranega mleka nabira na stene žil in da iz homogeniziranega mleka organizem ne more izkoristiti kalcija. Članka si žal nisem fotokopirala, me je pa to ves čas preganjalo. Najprej sem mislila, da bo industrija prenehala s homogeniziranjem mleka, pa ga je bilo celo vedno več. Potem pa sem se spraševala, kaj se pravzaprav zgodi v mleku ob homogenizaciji, da se tako zelo spremeni, čeprav mu ni nič dodano in je samo podvrženo mehanski obdelavi. Odgovor sem našla v Ullmannovi Enciklopediji tehnične kemije v poglavju o mleku in mlečnih izdelkih, ko sem lani iskala podatke o kazeinu. Od takrat čutim odgovornost in obvezo, da nekaj storim, da bi zavarovala nič hudega sluteče ljudi in predvsem otroke pred nevarnostjo, ki jim preti zaradi pitja homogeniziranega mleka in da bi jim omogočila dostop do nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki pa je resnično vir zdravja, lahko prebavljivo in skoraj v popolnosti oskrbi organizem z vsemi potrebnimi vitamini, minerali, maščobami, beljakovinami, ogljikovimi hidrati in mikroorganizmi mlečne mikroflore, katerih prisotnost v našem telesu je nujna za zdravje in odpornost proti okužbam. Napisala sem članek o tem (namenjen za objavo v reviji Zdravje ), ki je pripet.
S spoštovanjem
Maja Tomkiewicz-Vouk dipl. ing. kem. teh.
Ljubljana, 26. 4. 2002
HOMOGENIZIRANO MLEKO - POČASNI UBIJALEC
Na svetovnem spletu mrgoli člankov, ki bolj ali manj utemeljeno svarijo pred uživanjem mleka. Tudi v naših občilih so vse pogostejši. Če upoštevamo, da je danes večini ljudi dostopno samo homogenizirano industrijsko predelano mleko, imajo popolnoma prav. S homogenizacijo se namreč mleko, ki je sicer najpopolnejše živilo, kar jih je narava ustvarila, spremeni v počasnega ubijalca, ki maši žile. Nedopustno je, da danes nehomogeniziranega mleka skoraj ni več mogoče kupiti in da večina ljudi ne ve, da homogenizirano mleko samo še po barvi spominja na naravno mleko. Tisočletja je bilo mleko vir zdravja za otroke in odrasle, danes pa ga je postopek homogenizacije spremenil v vir bolezni.
Homogenizirano mleko preprečuje prehitro ločevanje maščobe, kar omogoča daljše roke trajanja izdelkov. Kmalu zatem, ko je homogenizirano mleko v trgovinah izpodrinilo navadno pasterizirano, so se pojavile alarmantne vesti o velikem porastu pojava poapnenja žil ne samo pri odraslih, ampak tudi pri otrocih. Odziv mlekarske industrije na to je bila ponudba različnih vrst mleka z manjšo vsebnostjo maščobe, kar kaže na to, da so vedeli, da ima homogenizirana maščoba drugačne lastnosti od nehomogenizirane. Prej smo poznali samo polnomastno mleko in krivdo za poapnenje žil so takrat pripisovali predvsem maslu. Med maslom in homogenizirano mlečno maščobo je precejšna podobnost. Pri obeh z mehanskim postopkom uničijo naravno proteinsko membrano, ki obdaja maščobne kroglice. Te membrane pa narava ni ustvarila brez tehtnega razloga in prav njeno uničenje ima usodne posledice za zdravje ljudi in predvsem otrok, za katere še vedno priporočajo pitje polnomastnega mleka. Majhnim otrokom je mleko glavna hrana in prve spremembe na ožilju zdravniki opažajo že pri triletnikih. Prav zaradi otrok želim dokazati in razložiti škodljivost homogenizacije in njeno nepotrebnost z vidika varnosti. Navajam prevod dela opisa homogenizacije iz Ullmannove Enciklopedije tehnične kemije (3. izdaja) v poglavju o mleku in mlečnih proizvodih:
Če imajo maščobne kroglice v tekočih trajnih mlečnih izdelkih enako disperzijsko stopnjo kot v svežem mleku, se hitro dvignejo in na površini tvorijo neprivlačne (grde) kompaktne sloje smetane ali maščobne zamaške. Maščobne kroglice zmanjšane na manj kot 2 mikrona pa se nasprotno le zelo počasi izločijo na površino, tako da se pri dovolj viskoznem izdelku ob normalnih pogojih skladiščenja maščoba ne izloči. Pri običajnih homogenizacijskih strojih se toplo mleko (oz. koncentrirano mleko ali smetana) s tribatno črpalko z veliko hitrostjo potiska skozi ozko režo. Pri tem nastale strižne sile maščobne kroglice raztegnejo po dolžini, da razpadejo na posamezne majhne kapljice, ki se še držijo skupaj podobno verižici biserov. Na posamezne maščobne kroglice razpadejo šele ob izstopu iz homogenizirne reže. Zaradi homogenizacije se uničijo prvotne membrane maščobnih kroglic. Istočasno pa se na novo nastale maščobne kroglice adsorbirajo beljakovine, predvsem kazein. Emulzija se stabilizira.
Postopek je videti idealen. Mleku ni nič dodanega, nobenih emulgatorjev. Toda na maščobo, ki je bila prvotno zaščitena z naravno membrano iz cca 1/3 fosfatidov in 2/3 membranskih proteinov, ki je preprečevala trdnejšo vezavo kazeina z njo, se po homogenizaciji trdno adsorbira kazein. V naravnem mleku je kazein pretežno v obliki kazein-kalciumfosfatnih micel.
Naš organizem novo nastale kombinacije (maščobe obdane s kazein-kalciumfosfatnimi micelami) ne zna prebaviti, deloma jo izloči, deloma jo nalaga na stene naših žil (od tod poapnenje). To tudi razlaga, zakaj organizem iz homogeniziranega mleka ne more izkoristiti kalcija.
Poleg tega stopi v akcijo še encim ksantin-oksidaza, ki se nahaja v notranjosti maščobnih kapljic. Ta encim je namenjen postopnemu razkroju proteinskega dela membrane maščobne kapljice, da nato organizem maščobo lahko uporabi. Ker membrane maščobnih celic po homogenizaciji ni več, ta encim začne delovati na tkivo v človeku in ga poškoduje.
Homogenizirano mleko je torej ena najhujših prevar današnjega časa. Spomnimo se samo na napise na embalaži: naravno, sveže mleko. Matere ga dajejo otrokom v dobri veri, da bodo dobili dovolj kalcija in beljakovin za zdravo rast, resnica pa je daleč od tega.
Vse homogenizirano mleko bi moralo imeti podobno kot cigarete na embalaži napisano opozorilo, da povzroča poapnenje žil. Predvsem pa bi moralo biti v trgovinah dovolj nehomogeniziranega pasteriziranega mleka, ki bi bilo predelano čim bolj nežno, tako da bi v kar največji meri ohranilo lastnosti naravnega mleka.
Na pragu novega tisočletja bi morda lahko začeli razmišljati tudi o novih načinih predelave mleka. Nekoč so pri molži poskusili prvi curek iz vsakega vimena. Pri današnji napredni tehnologiji bi ne smelo biti pretežko zasnovati naprave, ki bi dobro mleko ločila od slabega. Namesto pasterizacije bi bile potem potrebne samo zelo učinkovite hladilne naprave, kar tudi ne bi smelo predstavljati problema za tretje tisočletje. Naravno mleko zdravih, naravno hranjenih živali je namreč po svoji komplicirani in do vseh potankosti premišljeni sestavi ena največjih mojstrovin narave. Popolno in lahko prebavljivo živilo. Ker je tako komplicirano, ga vsak naš poseg samo osiromaši. Že samo s kuhanjem uničimo v njem prisotne mlečne mikroorganizme, ki proizvajajo številne encime, med drugimi tudi encim za razgradnjo mlečnega sladkorja. Ti mikroorganizmi sestavljajo našo črevesno mikrofloro, če smo jih kot dojenčki dobili z maternim mlekom in nam jih niso uničili antibiotiki ob kakšnem zdravljenju. V nežno pasteriziranem mleku je še nekaj teh mikroorganizmov, ki poskrbijo za razgradnjo mlečnega sladkorja in katerih prisotnost v našem telesu nas varuje tudi pred bolezenskimi mikroorganizmi.
Tega mleka, ki je resnično najboljše živilo za otroke, danes skoraj ni mogoče kupiti. Vsepovsod se na policah kopičijo samo homogenizirani izdelki. Izgovori, da ni dovolj dokazov o njihovi škodljivosti na osnovi epidemioloških študij, so pesek v oči. Ali mora res najprej zboleti na milijone ljudi, da bi bila škodljivost dokazana. Nerazumljivo je, da živilo, ki ga ljudje in predvsem otroci uživajo vsakodnevno v večjih količinah, ni bilo pretestirano na podoben način kot zdravila. Že preprost poskus s podganami, ko bi eno skupino hranili z nehomogeniziranim, drugo pa s homogeniziranim mlekom, bi hitro in nedvoumno pokazal razliko. Na osnovi tega bi nato lahko zahtevali, da mlekarska industrija vsaj pasterizirano mleko preneha homogenizirati. Zakon, ki bi predpisoval predhodni preizkus s hranjenjem podgan za nova živila ali za nove tehnologije za predelavo le-teh, pa bi nas gotovo obvaroval še pred številnimi civilizacijskimi boleznimi. Ta primer je očiten dokaz, da samo kontrola mikroorganizmov in določenih posameznih nedovoljenih sestavin nikakor ne zagotavlja, da je živilo zdravo in neškodljivo. Na naš organizem vpliva živilo kot celota in ta vpliv je potrebno preveriti preden pride na tržišče.
Maja Tomkiewicz-Vouk dipl. ing. kem. teh.
Ljubljana, 21. 4. 2002
|
|
|
|