|
Bonnie_RR -> RE: Absces (9.3.2006 12:58:46)
|
jaz sicer ne vem kako zgleda operacija, lahko pa ti povem svojo zelo bolečo izkušnjo. Pred 3 tedni sem rodila s carskim rezom in okrevanje po njem je šlo super. Po 2 dneh sem že brez problemov sedela, čez dan ali dva sem nika tudi že sama dvigovala in previjala.tudi z mlekom nisem imela težav. Bilo ga je toliko, da je kar naprej teklo iz mene, nik pa se je že od vsega začetka dobro pristavljal in pridno pil. Skratka vse super. 5.dan pa se je začela kalvrija. Zvečer sem začutila da se mi je na desni dojki naredila zelo boleča in rdeča zatrdlina, čez nekaj minut pa me je začelo tresti. Pokrila sem se z vsem možnim, mene pa kar ni hoteli nehati zebsti in tresti. Na srečo je prišla v sobo sestra in mi je izmerila vročino - 40°C. Na dojko so mi sestre dajale mrzle obkladke, mi vsake toliko časa merile temperaturo, ki pa je ves čas nihala - od 40-37°C. Takoj me je prišel pogledat tudi zdravnik, ki mi je predpisal antibiotik proti vnetju (v žilo). V 2 dneh naj bi se stanje izboljšalo. Stanje pa se ni izboljšalo. Kar naprej vročina, jaz kar naprej priklopljena na kapalno (antibiotik+ketonal - za zbijanje vročine), nika so mi sestre nosile samo dojit in sicer obvezno vedno najprej na desno (vneto) dojko. Bolečine so bile strašne, ampak sem si jaz skoz govorila, da je vse to v dobro mojega sončka. Ker se stanje kljub antibiotikom ni nič izboljšalo, sem si morala začeti še izčrpavati mleko iz vnete dojke, da bi jo res vsakič do konca izpraznila. Mali pa je sčasoma začel odklanjati moje mleko in je kar shujšal. Sestre so mu začele dajati dodatek, ker je bil drugače lačen. Mojega mleka pa je bilo čedalje manj. Od izčrpavanja sem dobila tudi krvavo bradavico (kljub pogostem mazanju z lanolinom) na desni dojki. Opravili so vse mogoče preiskave - kri so mi jemali nekajkrat na dan, 2× so mi naredili ultrazvok maternice, 1× ultrazvok dojk. Na dan ultrazvoka dojk sem morala biti tešča, ker naj bi mi takoj opravili operacijo, če bi ugotovili, da je v vneti dojki tudi gnoj. Tega na srečo niso ugotovili, rekli so, da bodo pregled ponovili, če se stanje ne bo izboljšalo. Zdravniki so si postali enotni, da gre ga mastitis in mi predpisali še en antibiotk, ker samo 1. ni učinkoval. Ker se stanje tudi po 2 antibiotikih (hkrati) ni izbolšalo, so mi dali še tretjega in mi povedali, da ta pa mora prijeti, ker drugega več ni na voljo. Takrat sem tudi ugotovila, da sem resnično zelo resen primer, saj so mi na začetku vsi zdravniki zagotavljali, da so taki zapleti povsem normalni in pogosti in da ni razloga za strah, kasneje pa so me vsi hodili gledat in spraševat o meni.
No po enem tednu vročine tudi nad 40.4, so antibiotiki končno prijeli in zatrdlina v desni dojki je začela plahneti. Vsi smo že mislili, da je končno konec, ko sem začutila, da se mi dela enaka zatrdlina še na levi dojki. Mislila sem, da me bo konec, tudi zdravniki niso več vedeli kaj naj. Na koncu so mi prišli povedat, da se jim zdi najboljša in edina rešitev za moje stanje popolna prekinitev dojenja. S težkim srcem in mnogo solzami sem se odločila za to in kot po čudežu je šlo, od takrat, ko sem začela dobivati tablete za prekinitev dojenja in hladne obkladke na dojki, samo še na boljše. Nič več nisem imela vročine, zatrdlina je počasi začela plahneti.
Ko sedaj pogledam nazaj, se sprašujem, kje sem zbrala moči, da sem dala vse to relativno dobro skoz. Baje da je imela pomembno vlogo moja starost - 20 let (zaradi te naj bi vse to lažje prenesla oz sploh prenesla). Poleg vročine in vnetja dojk sem imela še zelo velike probleme z žilami, saj imam tanke žile, ki pa mi jih je kapalna, ki sem jo dobivala skoraj ves čas 1 teden, tako uničila, da so na koncu že govorili o možnosti kapalne v vratno žilo. To na srečo ni bilo potrebno.
Zdravniki so mi na koncu le priznali, da so se zame resno zbali in da je takšnih primerov izredno malo.
To je v glavnem moja izkušnja z mastitisom, ki na srečo še ni bil v fazi, ko bi bil potreben operativni poseg, je bil pa zadosten razlog, da sva z nikom, kljub zadostni količini mleka, uspešnemu dojenju in predvsem volji za dojenje, sedaj pristala na flaški.
Vsaka ženska je pa seveda zgodba zase in sama se danes tolažim z mislijo, da sem sama storila vse kar je bilo v moji moči in da mi pač pri niku dojenje ni usojeno. Vse je za nekaj dobro.
Upam, da se nobeni ne zgodi kaj takega in da boste težave z dojenjem uspešno premostile.
|
|
|
|