|
Anonimen -> Ne vem... (4.3.2006 16:25:06)
|
Ne vem več kaj naj storim. Starša se stalno kregata, za neumnosti, sama sem v hiši.
Z nečakom se ne smem ukvarjat. Ko ga primem, mi začne mama pravit, daj ga meni, daj da ga pomirim, kot da jaz ga ne znam.
Ko ga hočem it previt, oz. ga začnem, pride njegova mama in mi reče, zakaj joče, ko pa ga ima ona ji joče ure in ure pa je vse v redu. Ko jo vprašam, kaj mu je reče, da saj je normalno da joče, da ga rada sliši jokat.
Enkrat je prišla k nam zjutraj, da sva ga skupaj previli un umili, zdaj pa je spodaj in vse opravi brez mene. kljub temu, da točno ve, da mi je to zelo všeč in da sem presrečna. Ta teden pa sem zvedela, da me noče za botro. Bosta njegova bratranca. Zmeraj je tako, da je eden z njene, drugi znjegove strani. Zmeraj sva bili prijateljici, zdaj pa jo je zet naščuval proti nam. Ne sme uporabljat naših oblekic, je lahko samo kar on dovoli in ko on hoče morajo it k njegovim. tudi če ona tega noče.
Vglavnem, ne počutim se več kot teta in za to mi je zelo žal, ker sem si to vedno želela biti. Ne smem ga previjat, preoblečt, lahko ga primem samo ko me ona rabi, ko si ima za skuhat, ali ko se gre tuširat, drugače pa nas ne pozna. Tako me boli, ker imam zelo rada otroke in sem presrečna ko me pogleda s tistimi lepimi očmi. Tako rada bi se malo ukvarjala z njim, pa se ne smem.
Hudo, mi je, ker sem si tega nečaka vedno ful želela, zdaj pa ga ne smem niti videt.
Hkrati pa se ji ne upam nič rečt (da bi ga rada več pestvala, ga kadj ummila, previla), da mi ne bi kaj zamerila.
Ali naj se pogovorim z njo, ali naj raje molče trpim?
|
|
|
|