Anonimen
|
Citirano... "Nihče mi ne bo rekel, da se kar tako vsak dan dobiš z nekom na kavi, veš njegovo registrsko številko, imaš njegovo telefonsko in en kup njegovih klicev..." Zakaj pa ne? Jaz počnem točno to. Z določenimi osebami (predvsem nasprotnega spola) se dobivam na kavi tudi po nekajkrat na teden, v svojem GSM-u imam kup njihovih klicev (ko so klicali oni mene ali pa, večinoma, jaz njih), vem njihovo registrsko številko avtomobila... Pa še marsikaj več od tega! Vem rojstni datum njihove partnerke, njegovo številko čevljev, do kdaj ima zavarovanje pri Triglavu in... da ne naštevam vsega... In? Kaj to avtomatsko pomeni, da varam mojega Kamikazo? Ja, seveda... Ker sem zagovornica tega, da sta moški in ženska lahko samo prijatelja in ker to teorijo dokazujem vsak dan sproti v svojem življenju, se z zgoraj citiranim nikakor ne morem strinjati. Vsaj, če sklepam po sebi, ne. GSM številke imamo danes že vsi od vseh. In kam drugam naj jih pa spravimo, kakor v GSM? Tudi, če imamo e-mail od nekoga, to še ne pomeni, da varamo, če ne naslovnik e-maila nasprotnega spola. Tudi, če gremo na kavo z osebo nasprotnega spola, to še ni varanje. To je kava. Pogovor ob kavi. Na splošno pa bi mene v tem primeru zmotilo to, da je lagal. To, da je prikrival, niti ne, sploh pa ne, če vem, da je/bi vedel, da je prikrival zato, ker večinoma preostro/prečustveno ali podobno reagiram. In če delam iz muhe slona. Ne bi mi bilo všeč, seveda, bi pa razumela njegovo stališče. vendar pa, če je že prišlo do tega, da si mu dala na znanje, da to veš, potem bi bilo pošteno, da bi povedal. Tukaj se pa neha. Zakaj lažeš, da nisi bil na kavi z njo, če ti pa že pred tem povem, da vem, da si bil? Zakaj lažeš, da se nista poklicala, če ti pa že vnaprej povem, da vem, da sta se? In podobno. Vprašanja na ta način. Morda to izpade kakor zasliševanje (nikakor nisem pristašica tega), vendar bi bila v tem primeru to samo vprašanja v pogovoru. Kajti laži oz. živeti v laži - tega si ne zasluži nihče. Bodi moški, imej jajca in mi povej v oči, kako stvar stoji. Tudi jaz naj bi bila ženska, z zdravo pametjo, torej naj bi se zavedala, da je popolnoma mogoče in večinoma celo zelo verjetno, da bo moj partner slej ko prej srečal žensko, ki mu bo všeč, pa naj bo to po videzu ali pa po karakterju, lahko pa celo oboje. In tudi možnost/verjetnost obstaja, da bo ona enako mislila o mojem partnerju. Jaz pa nisem lastnik svojega partnerja, ampak samo njegova partnerka. To zame pomeni, da imava (v osnovi) še vedno vsak svoje življenje, na določenih področjih (otroci, hiša,...) pa funkcionirava skupaj. Vsak pa ima še vedno pravico početi, kar mu je všeč oz. za kar misli, da je prav. Pa če je to drugemu všeč ali ne. Dokler ne ogroža otrok, je sprejemljivo. Partnerja pa s tem ne more ogroziti. Tukaj dam prav Tjazy-ju. Kajti ko se v nekoga zaljubiš, je to večinoma nenačrtovano in spontano, svojih čustev pa ne moremo kontrolirati in izničiti. Lahko, da se je popolnoma enako zgodilo tvojemu možu. Zaljubil se je, pa čeprav nenamerno. Ampak kaj zdaj? Je zato kriminalec? Je zato moški, ki ga je treba na vsak način ponižati in brcniti ven iz hiše? Ne. Samo zato ne. Jaz bi mu ta dejstva servirala na pladnju, kakor se reče. Da razumem, če se je zaljubil v drugo, ampak da želim vedeti, ali se je zaradi tega odločil, da bo mene zapustil ali ne. Če bi rekel, da ne, potem bi zahtevala spolno zvestobo. Tukaj ne popuščam. Dala bi mu na znanje, da nimam namena hoditi za njih in ga kontrolirati, ali seksa z drugo ali ne, saj je svet tako ali tako premajhen in da se vedno slej ko prej izve kaj takega. In da se je kot normalen, zdrav, odrasel moški sposoben kontrolirati glede tega, s kom bo seksal ali ne. Oz. naj bi bil, saj ni divja žival. Če bi moj pogoj upošteval, potem obstaja varianta, da ostaneva skupaj. Če ga ne bi (tudi, če bi to ugotovila kasneje), bi se razšla takoj, ko bi jaz ugotovila, da se tega en drži. No, če pa bi rekel, da me ima namen zapustiti zaradi nje, bi pa s tem on rešil ves problem. To, da ima pa samo prijateljico, je pa zame nekaj normalnega.
|