|
Anonimen -> RE: POMOČ (9.3.2006 19:50:43)
|
Hej, sej nisi mogla vedet, da je tk kakor je.
Ne vem sicer, če bilahko ravno pokazala na eno stvar zaradi česar sem prišla tako daleč. Nikoli me ni nobeden posilil ali zlorabil, tudi tepena sem bila samo enkrat pa še takrat tako mala, da se sploh ne spomnim, razen kolikor se sedaj iz tega zabavamo. Ne, ne oči, ne mamca nista bila nikoli taka in čeprav bo mogoče malo čudno, glede na to, kako sem jaz zabredla, sta mi v veliko čem vzor in si želim vzgajati tako kot onadva in imeti zakon tak kot ga imata. Seveda ni popoln, ampak želim si, da bi se po več kot tridesetih letih zakona tudi jaz še crtljala pri možu in se lubčkala in se klicala z ljubkovalnimi imeni. Res pa je, da je bil ta zakon sklenjen in ves čas žrtvovan in prilagojen s strani moje mamce. V tem se sne strinjam.
Je pa res, da sem že zelo mlada oz mala morala biti precej odgovorna, družila sem se z bratom in sestro, ki sta kar precej starejša od mene. Tako tudi nisem imela veliko vrstnikov svojih let, ampak njuno družbo. Tudi med njimi sem veljala kot zelo odraslo bitje in so mi vsi hodili k meni in mi jamrali. In če je kje zagustlo, so prišli k meni, da sem jaz urejala odnose. Tako, samo se slabši je bilo tudi doma, saj sem jaz kot ljubljenka lahko rekla vse pa se mi ni zamerlo, poleg tega sem znala na umirjen način in se nisem skregala posredovat.
Sama pa sem seveda veš čas morala biti dobre volje in nikakor ni moralo biti kaj narobe in tudi ko je bilo, me niso ravno resno jemali.
Drugače nas je vzgajala mamca, saj je bila skoz doma, le v eni stvari pa je imel oči velik vpliv- v tem, da nikoli ne smeš pokazat čustev, ker tako vsi vedo, kje si ranljiv in te lahko prizadanejo ali se na tem okoristijop. Tako sem s časom začela živeti kot robot. Smejala sme se, spravljala v dobro voljo vse, ki so bili slabe volje ali žalostni, mirila prepire,..., svoje čustve pa sem potiskala nekam daleč. Tako tudi nikoli nisem imela nobene prave prijateljice ali prijatelja, dokler da nisem spoznala svojega moža.
Velik šok za mene je bil tudi, ko sta se naša dva odločila, da bota odprla firmo in takrat ju ni bilo nič več doma. Predstavljajte si, prej je bila mamca skoz doma in skrbela za nas, nam kuhala (predvsem bratu in sestri, ki sta bolj komplicirala). Ves čas je bila tu za nas in hodila na sestanke in je vedela kaj je v šoli, kako nam gre in nam pomagala, potem pa sta šla brat in sestra v LJ študirat, jaz pa v sedmem razredu, mamce pa kar naenkrat ni bilo doma cel dan, kosilo sem imela v šoli, nobeden se ni zanimal za moje ocene, ali sem v šoli ali ne,...Seveda mi je uspeh padel, šele takrat jih je malo ruknilo, pa tudi ne za dolgo. Pa sploh ne zamerim mamci tega. Vesela sem za njo, da je začela spet malo živeti in je naredila še kaj za sebe in ne vse samo za nas. Moje mnenje je, da bi morala storiti to že prej. Je pa bil šok.
Tako, nekaj sem povedala, kar bi mogoče lahko bil razlog. Vendar mi je grozno, ker vem če bi mamca in oči to kdaj prebrala, bi ju pobralo od žalosti in misli, da sta zabluzla kot starša. Ker nista. Nikoli ju nebi zamenjala ali spremenila.!
|
|
|
|