|
moja Pia -> RE: Bolna babica (27.2.2006 23:36:46)
|
Pred tremi leti sem sama urejala vse potrebno-za nego na domu,za svojega nepokretnega dedeka.Naše zdravstvo je ŽAL dan danes resnično pokvarjeno.Hodila sem od poncija do pilata,da sem nabrala vso potrebno zdravstveno dokumentacijo,plačala pri njegovi zdravnici (ne spominjam se več koliko),da jih je sploh poslala zdravniškemu izvedencu,kar seveda ni bilo tako hitro,nato čakala kdaj se bo kdo prikazal na dom in ga še enkrat pregledal,podal svoje mnenje ali je resnično potreben tuje pomoči.Dobesedno lahko znoriš zraven,še preden ti nekdo pomaga.
Lani se mu je zaprla voda in so mu vtaknili v prostato to prokleto cev.Ker ga je ovirala,saj so negovalke bile zelo površne,se mu je zagnojilo,srbelo in peklo,si jo je skoraj vsak teden potegnil ven in začel krvaveti.Morala sem ga vsakič peljati v bolnico,kjer so mu cevko le ambulantno potisnili nazaj v prostato.Vse to sem prenašala več kot pol leta,na kar sem se v bolnici le razjezila in zahtevala,naj ga obdržijo,mu napravijo še kakšno preiskavo in to neumno cev zamenjajo s čim drugim.Prvi zdravnik me je dobesedno vrgel iz ambulante z dvignjenimi rokami.Bila sem šokorana pred vrati!Kar odneslo me je do šefa urologije,kateremu sem še enkrat opisala najin problem.Na mojo prošnjo in željo se me je le usmilil in ga sprejel.Še danes nevem,ali so se maščevali ali...?Domov sem ga dobila čez tri dni,brez ene preizkave,le cev so mu menjali za pipico.Domov mi ga je kot vedno pripeljal rešilni.Poklical me je dol,saj sta dedek in babica živela v bloku (3.nad.-brez dvigala).Bilo je sredini novembra,mrzlo.Mojega ubogega dedeka je sam šofer rešilnega avtomobila posedel v stol in ga zanesel v sami pidžami pred avto.Bil je sam,brez enega pomagalca.Skoraj me je kap!Sama sem zgrabila za stol in mu pomagala nesti mojega prestrašenega in premraženega dedeka.Čez par dni mu je izbruhnila pljučnica.Odpeljala sem ga nazaj v bolnišnico,sprejeli so ga na nevrologiji.Povedali so mi,da ima hudo pljučnico,a da je velik borec.Drugi dan so prišli izvidi!V sebi je imel grozen infekt,nihče ni vedel od kot.Nisem vedela kaj vse to pomeni.Držala sem ga za roke in mu govorila,da boma skupaj premagala vse.Kričal je od bolečin,a kljub temu mi kimal,da boma.Tretji dan so ga premestili na infekcijskega,kjer so ga priključili na aparate.Ne vem zakaj,a še vedno je v meni ostajalo upanje.Še isti dan proti večeru sem spoznala,da ga mučim,ker ga ne izpustim.Prijela sem ga za roko,mu povedala nekaj besed,odlašala mimuto za minuto ob njemu in ga še za konec prosila,naj počaka še malo,da mu drugi dan pripeljem babico.Res je počakal.Njo sem pustila pri njemu,sama pa sem odšla po duhovnika,kateri mu je dal zadjo zavezo.Po treh minutah kar je odšel duhovnik,je moj dedek začel umirati.Nisem mogla verjeti svojim očem.Babico sem prijela in jo odpeljala domov.Zjutraj so mi iz bolnice sporočili,da je prejšno večer za vedno zaspal moj nepozabljeni dedek!
Kar zaneslo me je in MALO SEM SE MORALA IZPOVEDATI!
|
|
|
|