Anonimen
|
Evo sedaj bom naklofala eno zgodbico.
Moj dom je stra hiša,nikakor nam ne znese,da bi jo renovirali do konca.
Naredili smo najnujnejše in se zapufali do konc življenja.Streha,fasada,
ogrevanje.Ni pa ostalo nič denarja,za večjo novejšo kopalnico,
novo stopnišče in podest,umesne plošče ne bo nikoli ostalo bo leseno.
Pohištvo sem privlekla iz prejšnega stanovanja.
Moja prijateljica pa ima novogradnjo,vsak šteker na pravem mestu,
čudovite lesene podove,talno ogrevanje,nikjer se ne vidi cevi centralne
kurjave,kar pri nas se.Pohištvo po meri,vse na svojem mestu.
Pa zadnjič pridejo na obisk znanci.Najprej k nam na večerjo.
Dva dni sem glancala in pospravljala,vsa živčna,že skoraj sem se
sramovala moje skromne hiške.Naslednji dan smo šli pa k prijateljici
z obiski na kosilo.Pohvalila sta lepo opremljeno in prostorno hišo
moje prijateljice.Mene je stisnilo pri srcu.Pri meni,kot pri ciganih,pri njej
pa kot v graščini.<zelo velika razlika.
Kakšen dan kasneje smo se s temi obiski pogovarjali.Pravita:Nočem
žalit nobenega,tvoja prijateljica ima lepo hišo,ampak,brez zamere,
pri tebi se počutiva prijetno,kot doma,tako domače in toplo.
Pri tvoji prijateljici,je res vse ultramodernoin pospravljeno,ampak
tako hladno in pravnič domače,čisto brez duše je hiša,kot,da nihče ne živi v njej.
Torej je moj dom le moj dom,kjer živimo dan na dan,diha z nami,živi z nami.
Mi smo tu doma.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
)
sva od začetka tud mi2 živela v najemu, a sem si znala stanovanje tako uredit, da sem mu dodala nekaj svojega, tako, da je tudi izgledalo po mojem okusu 
...čaki, da zračunam... 
in najini 
, kadar sem prišla sem. 
. Ko sem se končno res preselila, pa nism mogla dojeti, kako hitro se svoj prejšnji domek zamenjala za sedanji. Preprosto, ko sem bila pri svojih, pa čeprav sem velikokrat, ni bilo več isto. Sem mislila, da se bm težko navadila na novi dom, pa se je zgodilo obratno.
